Včeraj je bilo na hodnikih mestne občine Ljubljana slišati: »Ljubljanski župan je prasec. Kriv je za to, da nas je poplavilo, in po poplavah je čisto pozabil na nas. Nezaslišano!« No, nezaslišano je predvsem to, da so se zopet našli nekateri, ki so katastrofo in stisko ljudi izkoristili za nabiranje političnih točk, da so spolitizirali dogodek, ki nima zveze s tem, pa če jim je župan všeč ali ne.
Ljubljansko naselje Sneberje je poplavilo, ker je popustil nasip med naseljem in Savo. Ali se je v petdesetih letih, odkar je bil zgrajen, nasip sesedel ali pa je nižji zaradi česa drugega, bi bilo seveda treba ugotoviti, toda šteje le dejstvo, da je nasip bila in je dolžna vzdrževati država, da ima država posebno nadzorno službo, ki bi morala preverjati, v kakšnem stanju je, in da je zagotovo nekdo kriv, da ni bilo tako. Dejstvo je, da je bila za najhujše poplave v Ljubljani pred trinajstimi leti na zahodnem koncu mesta prav tako odgovorna država, pa ni naredila nič. Mestna občina, čeprav to ni v njeni pristojnosti, je zato sama uredila vodotoke in četrtega avgusta na Viču poplave kljub višjim vodam, kot so bile leta 2010, niso prizadejale večje škode. Poplavilo pa je v Sneberjah.
Jasno, na vsak tragičen dogodek sta mogoča dva pogleda. Tisti, ki besnenja narave niso občutili na lastni koži, se sicer lahko vživijo v katastrofo, lahko sočustvujejo s prizadetimi, lahko se jim ob poslušanju zgodb in gledanju fotografij utrne solza. Lahko si predstavljajo, kako je, če ti voda odnese hišo ali jo napolni z blatom in kamenjem, lahko si predstavljajo, kako je, ko se vate za vedno naseli strah, ki te ohromi vsakokrat, ko na okenski polici zaškrebljajo dežne kapljice. Ampak samo tisti, pa čeprav jim je le nekaj centimetrov vode zalilo pritličje, kjer so imeli na tleh parket, kuhinjske aparate, fotelje, v omari pa albume s spomini, samo tisti vedo, kaj to pomeni.
Kljub vsemu se je v Sloveniji zgodil čudež: v dneh po četrtem avgustu se je na tisoče ljudi odločilo pomagati. Zgodbe tistih, ki so jih poplave prizadele, in tistih, ki so jim pomagali, so se prepletle, izpisala se je fantastična zgodba o solidarnosti, medsosedski pomoči, dobroti, humanosti in složnosti. Kako lep je občutek, ko odhajaš zvečer domov, potem ko si nekomu pomagal, in kako lep je občutek tudi na drugi strani, ko vidiš, da v težavah nisi sam.
Kako lep je občutek vseh, ki so takoj po klicu na pomoč iz Sneberij evakuirali nekaj deset ljudi v gasilski dom Zadobrova in jim priskrbeli hrano in odeje, jih naslednji dan namestili v center v Zalogu in jim ob pomoči Rdečega križa priskrbeli postelje in hrano. Kako lep je občutek vseh voznikov tovornjakov Voka Snage, ki so takoj, ko je voda odtekla, začeli odvažati odpadke in potem, ko so do srede počistili ulice, ponovno odvažali ter do včeraj odpeljali nekaj sto ton poplavnega materiala. Kako lep je občutek vseh gasilcev, gorskih reševalcev, tabornikov, civilne zaščite, ki so pomagali čistiti poplavljene hiše v Sneberjah. Kako lep občutek zaposlenih na oddelku za zaščito in reševanje, ki so vsem lastnikom poplavljenih montažnih hiš v Sneberjah razdeljevali navodila, kako sanirati objekte, pa ko so predajali sušilnike ali ko so pomagali razdeljevati vsem, ki jim je v Sneberjah poplavilo hiše, zastonj tople obroke, ki jih bo še naprej znanemu gostincu vsak dan plačevala in dostavljala mestna občina. In še in še.
Če zapišemo, da bo mestna občina pomagala vsem, ki jih je ujma prizadela, da ustanavljajo sklad za zbiranje denarja posameznikov in podjetij za financiranje sanacije, da bodo njihove položnice veliko manjše in da bodo prostovoljci še naprej pomagali, ne jemljemo v bran župana in se ne postavljamo na enega ali drugi breg reke brez mostov. Ne, ker zgodbo, ki bo ostala v vsej tragediji kot ena najsvetlejših točk v naši kratki zgodovini, pišejo še vedno predvsem prostovoljci – samo v Sneberje jih je prišlo od sobote več kot dva tisoč – pa gasilci, civilna zaščita, člani četrtnih skupnosti, javna podjetja in mnogi, za katere ne bomo nikoli slišali, a so vzidali svoj kamenček v gradnjo mostov med ljudmi.
