Sean Baker je eden redkih ameriških režiserjev, ki pogled usmerjajo na temno stran ameriških sanj – na družbeni rob, margino, bedo in revščino individualistične, ultrakapitalistične ameriške kulture. Protagonisti njegovih nizkoproračunskih filmov so zato spolni delavci, nedokumentirani priseljenci in propadli pornografski igralci, ki pri ameriški akademiji doslej niso našli empatije in posluha, Baker pa tako s svojim opusom filmov, kot so Tangerine, Projekt Florida in Rdeča raketa, do letos še nikoli ni bil nominiran za oskarja. Toda zmaga Anore, pronicljive kritike družbe in kapitalizma, ki v blago spreminja tudi najbolj osnovne medčloveške odnose in intimo do točke, ko praktično vse, od spolnosti do ljubezni in čustev, postane le še ekonomska transakcija, zato še toliko bolj naznanja neko novo dobo oskarjev, definirano z vse bolj mednarodnim in raznolikim volilnim telesom, ki prostor končno odpira tudi neodvisnim, nekonvencionalnim in žanrskim filmom. S proračunom šestih milijonov dolarjev gre za enega najbolj skromno financiranih filmov, ki so v zadnjega pol stoletja z oskarjev odnesli glavno nagrado (konkurirata mu le še Mesečina in Dežela nomadov), in vsaj v tem smislu se zdi, da se doba filmskih spektaklov izteka; drugi del filma Dune: Peščeni planet s 184 milijonov dolarjev višjim proračunom od Anore je v vseh glavnih kategorijah ostal praznih rok ter domov odnesel zgolj kipca za zvok in vizualne učinke. Baker, velik filmofil in podpornik gledanja filmov na velikem platnu, pa je svoj trenutek na odru navsezadnje izkoristil tudi za izraz podpore neodvisnim kinematografom, ki v ZDA od pandemije naprej množično zapirajo vrata, ter subtilno obsodil produkcije, ki filme snemajo le še z vizijo pretočnih platform.
Nadaljevanje spora
Trump: Zelenski je podal najslabšo možno izjavo, Amerika tega ne bo več prenašala
