Tak hladen deževni večer je bil minuli teden in na srečo sem imela odlično pelerino, ki zna zaščititi kolesarja in kolo pred vodo, ki lije od zgoraj, od spodaj in vsaj deloma tudi od strani, se pravi od nenavadno velikega deleža slovenskih šoferjev, ki tekmujejo, kdo zna bolj spretno peljati čez lužo in do kože premočiti tepce na kolesu – mar bi se kot oni vozili z nečim, kar sodi na ukrajinsko fronto, vosli! In tako zapeljem čez zeleno, na prehod, od strani pa avto naglo zavije proti meni, pljuskne in besno zaturira, da v paniki krilim in mi še komaj uspe izreči naglo priprošnjo vsevišnjemu za kanček milosti na zadnjem prehodu, na tistem na oni svet. Potem se odpre okno, skozi pogleda volovska glava s kalnimi očmi, ki ne obetajo plemenite misli, in zarjove: Spelsebabaaaa!