Projektna družba Bežigrajski športni park (BŠP), ki načrtuje gradbeni projekt na območju Plečnikovega stadiona, je januarja dobila nov udarec. Višje sodišče je v celoti potrdilo odločitev okrajnega, ki je v postopku določitve skupnih pripadajočih zemljišč stanovanjski soseski Fondovi bloki prisodilo tudi sporno zemljišče med Plečnikovim stadionom in Koroško ulico, kjer je BŠP načrtoval gradnjo podzemnih parkirnih etaž in treh poslovnih stavb.
Ker gre za pravnomočno odločitev, lahko etažni lastniki Fondovih blokov v zemljiški knjigi končno uredijo lastništvo. To pa bo družbi BŠP, ki so jo leta 2007 ustanovili podjetje poslovneža Jožeta Pečečnika, Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije, povzročilo hud glavobol. Pričakovati je, da fondovci investitorjem pod nobenim pogojem ne bodo dovolili gradnje na tej parceli in da bodo o novih dejstvih, povezanih z lastništvom nepremičnine, obvestili ministrstvo za naravne vire in prostor.
To ministrstvo namreč vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja za projekt Bežigrajski športi park. Če bo ugotovilo, da investitorji nimajo pravice graditi na vseh parcelah, mu ne bo preostalo drugega, kot da zavrne izdajo gradbenega dovoljenja. Ob tem ne gre pozabiti, da je bila pridobitev gradbenega dovoljenja negotova še pred prelomno odločitvijo višjega sodišča, saj Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije vztraja, da načrtovani projekt ni skladen z odlokom o varovanju del Jožeta Plečnika, in je zato izdal negativno mnenje.
Direktor družbe Bežigrajski športni park Pečečnik in predstavniki Olimpijskega komiteja Slovenije sklepa višjega sodišča še niso komentirali, ker ga še niso preučili. Ljubljanski župan Zoran Janković pa je včeraj napovedal, da se bodo družbeniki sestali še ta teden. Nakazal je, da utegnejo svojo pravico iskati na vrhovnem sodišču, saj je dejal, da bodo še naprej delali vse, kar jim dopušča zakonodaja. A lahko se zgodi, da nadaljnje pravdanje kljub željam občine ne bo uspešno. V tem primeru bodo investitorji, če bodo vztrajali pri gradnji, projekt primorani oklestiti in ponovno zaprositi za gradbeno dovoljenje. Vsi ti postopki bodo terjali čas, ki ga stadion nima več na pretek. Vsak mesec, ko Plečnikov stadion ni vzdrževan ali vsaj ustrezno zaščiten, dodatno prispeva k poslabšanju njegovega stanja. Med trojico družbenikov bi zato vsaj od občine pričakovali, da pri odločanju o nadaljevanju te agonije upošteva spomenik in javni interes ohranjanja Plečnikove dediščine.
Pogajanja med Pečečnikom in nekdanjim ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem o prodaji stadiona so pokazala, da je za primerno ceno Pečečnik pripravljen opustiti projekt. Omahovanje je v minulih letih že pokazal tudi olimpijski komite, ki je očitno neučakan, da pride do lastnih poslovnih prostorov. Končno je tudi ministrstvo za kulturo zavzelo jasno stališče, da bi želelo Plečnikov stadion ohraniti v izvirni obliki, in naročilo študijo, ki je pokazala, v kakšnem cenovnem okviru bi se gibala takšna prenova.
Občina je bila Pečečnikovemu megalomanskemu projektu zvesta več kot petnajst let, pa je danes njegova izvedba manj verjetna kot leta 2007. Stadion je v tem času čakal in hiral. Takšno ravnanje s kulturnim spomenikom državnega pomena ni dostojno, zato morata občina in ministrstvo za kulturo, če sta resnično zagovornika kulturne dediščine, nemudoma stakniti glave ter denar za odkup in prenovo stadiona poiskati tako v občinskem kot državnem proračunu. Alternativa projektu Bežigrajski športni park je kot na dlani. Veljalo bi ji dati priložnost.
