Evropska unija leto končuje z velikim olajšanjem. Po osmih letih poskusov reformiranja evropskega azilnega sistema se z včeraj dogovorjenim sporazumom o novem azilnem paktu na horizontu integracije svetlikajo morda spravljivejši časi. Evropska unija končno dobiva nov azilni sistem, ki naj bi odpravil številne pomanjkljivosti sedanjega, hkrati pa bo utrdbo Evropo okrepil tudi kot manj prijazen kontinent, kjer azila ne more pričakovati kar vsakdo.
Še pravi čas pred evropskimi volitvami so osrednje politične skupine v evropskem parlamentu – dogovor podpirajo tako desnosredinska konservativna Evropska ljudska stranka kot levosredinski Socialisti in demokrati ter sredinski liberalci Prenovimo Evropo – razbremenjene najbolj eksplozivne teme neenotnosti Evropske unije. Z njo so si evropski skrajni desničarji od Marine Le Pen do Viktorja Orbana obetali točke in nameravali volilce prepričevati, da imajo oni boljše odgovore kot etablirana politika. Mimo njihovih čeri EU sedaj pluje z izgubljanjem utvar in idealov.
Z bolj robustno in enotno prenovljeno evropsko zakonodajo upravljanja zunanjih meja so sedaj populisti precej ohromljeni v svojem udrihanju čez Evropsko unijo in širjenju sovraštva ter strahu. Strožji azilni postopki, hitro preverjanje upravičenosti do azila v posebnih sprejemnih centrih na mejah, hitrejše vračanje zavrnjenih prosilcev za azil itn. začenjajo spreminjati pravila igre ničelne vsote. Ta se je ves čas vodila okrog vrele kaše evropske solidarnosti med najbolj obremenjenimi državami prvega prihoda migrantov na evropsko ozemlje, besnimi državami tranzita in končne destinacije migrantov ter črnimi ovcami iz višegrajskih logov, ki o sprejemu migrantov niso hotele niti slišati.
Orban in druščina načeloma ne bi smeli imeti več izgovorov za nespoštovanje evropskih pravil. Z novimi, strožjimi evropskimi pravili, ki jih države s svojimi nacionalnimi pravili azilne politike dopolnjujejo že leta, Evropa izgublja še delček svoje humane podobe. Vrat za azilante ne zapira, želi pa omejiti ekonomsko migracijo iz varnih tretjih držav. Z vzpostavitvijo določenih varovalk pri procesu preverjanja upravičenosti do azila želi ohraniti avreolo humanosti. Novih sprejemnih centrov, v katerih bodo preverjali upravičenost prišlekov do azila, noče imenovati zapori, kaj šele, da bi se tam omejevala pravica do azila.
Na tej točki se v zgodbo vključi evropska levica, ki je za spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega prava morda še najbolj občutljiva in nepragmatična politična sila v evropskem prostoru. Toda glavnina političnih sil v evropskem parlamentu in Evropi nasploh njihovemu migracijskemu razmišljanju ni več naklonjena. Od leta 2015 se je Evropa Angele Merkel, ki jo je še najbolj ponazarjalo migracijsko geslo »Uspelo nam bo!«, tudi zaradi vse večjega poleta populistov ter ekonomskih in drugih negotovosti med državljani spremenila v Evropo »Ne zmoremo več«.
Rezultat tega razvoja dogodkov je zdajšnji, težko dogovorjen azilni pakt, ki vzpostavlja svojevrsten mehanizem obvezne solidarnosti, ene izmed temeljnih vrednot EU. Ta bo še enkrat zapisan v evropsko zakonodajo – da bo to nedvoumno jasno tudi Orbanu in druščini. Med različnimi predlogi, s katerimi se je v preteklih letih poskušalo razrešiti gordijski vozel nepripravljenosti na sprejem prerazporejenih azilantov, kompromisna rešitev za države, ki sprejem azilantov zavračajo, uvaja plačilo 20.000 evrov na zavrnjenega prosilca za azil.
Težko bi trdili, da je evropska politična sredina z doseženim paktom kopirala migracijsko politiko skrajne desnice. Ta bi sicer najraje okoli Evrope zgradila zid, tudi sredi Sredozemskega morja. Zagotovo pa je sredinski politični pol z odklonoma na levi in desni stopil dober korak proti konservativnejšemu upravljanju evropskih meja.
