Na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu v Katarju so tekme potekale v znamenju podaljškov. Podaljšali so polčase, najdaljša srečanja so imela po 25 minut več, kot smo bili doslej navajeni. Zakaj? Številke so na dlani. Če se oglas neke multinacionalke pred večstomilijonskim televizijskim občinstvom namesto 90 ali 95 minut po novem vrti kar 110 ali celo 115 minut, se to mora poznati.
Če ima tekma podaljšek, ker je rezultat neodločen, je to še 30 minut dlje, in če se še podaljšek podaljša, je to še kakšnih pet minut, in če se potem zgodijo še enajstmetrovke, je to še kakšnih 10 ali 15 minut. Športni dogodek, podprt z globalnimi podjetji, ki si lahko privoščijo oglaševanje na panojih ob igrišču, v takšnih primerih traja s polčasom celo 180 minut. Finalna tekma se je začela ob štirih popoldne in končala šest minut pred sedmo, če spremljevalnega programa in reklam pred prenosi in po njih niti ne štejemo. To je šport, ki gre vse bolj z roko v roki z oglaševalci, in šport, ki vse bolj ignorira navijače, tako kot se dogaja v zaprtih ameriških ligah.
Amerikanizacija tako tipično evropskega športa je očitno ena od rešitev, ki jo vidita svetovna nogometna organizacija Fifa in njen aktualni predsednik, poklicni švicarski športni funkcionar Gianni Infantino. Gologlavi možakar, ki smo ga spoznali v času, ko je še vodil žrebanja različnih evropskih tekmovanj, je v začetku svojega mandata hitro ugotovil, da Fifa niti približno nima toliko denarja kot evropska Uefa, ki jo vodi Aleksander Čeferin. Uefa ima namreč kar nekaj paradnih konjev. Liga prvakov, recimo, je trenutno morda celo največji globalni športni artikel in v nasprotju s svetovnim prvenstvom traja vsako leto od septembra do maja, in to vsak teden, celo vsak teden dvakrat. Zraven sta še dve manjši, nekaj manj donosni tekmovanji in seveda evropsko prvenstvo vsaka štiri leta.
Uefa ima torej utečene posle, ki bi jih mnogi radi posnemali in nekateri celo privatizirali, a Infantina, ki se rad fotografira z vplivnimi politiki, tudi z Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, to seveda ne zanima. Za začetek je od predhodnikov podedoval organizacijo letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju in poskusil do konca izkoristiti vse prednosti tega kontroverznega tekmovanja. Organizatorji so po nekaterih podatkih vložili v spektakel 200, po drugih podatkih pa kar 300 milijard dolarjev. Svoje so seveda dodali tudi pokrovitelji, ki jim je bilo vseeno, kakšna oblast je v Katarju, kakšen je njihov odnos do delavcev, istospolnih ali premalo oblečenih. BYJU's, Budweiser, Hisense, Mc'Donalds, Vivo, Adidas, Coca-Cola, Wanda Group, Hyundai, Kia, Qatar Airways, Visa in Qatar Energy, če naštejemo zgolj glavne, so s tem pokazali, kako vidijo istospolne in nezaščitene delavce, svetovna nogometna organizacija pa jim je s svojim klečeplazenjem pokazala, kaj je trenutno v nogometu najpomembnejše.
Infantino je vsem, ki so želeli biti prepoznavni v nogometu, pomešanem z mnogo denarja in malo človekovih pravic, omogočil veliko reklamnega prostora oziroma veliko reklamnega časa. Dal jim je podaljšek podaljškov in prvenstvo, ki se je dobesedno vleklo cel mesec. Prvenstvo, ki je zaradi te dolžine izgubilo večino suspenza.
Pa mislite, da bo še kdaj bolje? Pozabite, naslednje svetovno prvenstvo, junija in julija 2026 v ZDA, Kanadi in Mehiki, bo trajalo še dlje, nastopilo bo še 16 reprezentanc več, 48 namesto 32, in če prav razumemo, bo to pomenilo kar 80 tekem, za kar bodo potrebovali vsaj mesec in pol. Pokrovitelji in plačani strokovnjaki bodo gotovo srečni, vprašanje pa je, ali bo navijačev več kot zdaj.
