Slovenskim državljanom ob odhodu na počitnice na Hrvaško ni več treba preračunavati, in to kar dvakrat, ker slovenska vlada medsosedskih odnosov z morebitno blokado Hrvaške pri uresničevanju njenih nacionalnih ciljev ni pripeljala do vreliščne točke. Poslej si lahko preračunavanje prihranimo zaradi izginulih zastojev na mejnih prehodih, ki so še lani krojili uvod v poletno veselje. Po vstopu Hrvaške v schengen namreč garminu ni več treba izračunavati, za koliko se podaljša potovalni čas do želene počitniške destinacije. In drugič si to lahko Slovenci, skupaj z vsemi drugimi Evropejci, prihranimo tudi ob vsakem obisku restavracije, lokala ali trgovine pri naših sosedih, potem ko so Hrvatje vstopili še v območje evra.
Preračunavanje pa je očitno stvar politične preteklosti tudi pri vprašanjih arbitražne razsodbe oziroma vprašanju meje, ki je zadnjih petnajst let, tam od zaključnih let hrvaškega prevzemanja evropskega pravnega reda pa do njene zdajšnje desete obletnice, grenilo medsosedske odnose. Arbitražna razsodba ali mejno vprašanje je namreč včeraj tudi uradno postalo zamrznjen konflikt. Pa ne takšen, kot ga poznamo z območij Kavkaza ali srednje Azije. Piranski zaliv ni Gorski Karabah, še manj Južna Osetija. Slovenija in Hrvaška se za nekaj deset kvadratnih kilometrov akvatorija ne bosta nikdar znašli v oboroženem spopadu. Ker je vprašanje razmejitve Piranskega zaliva ali Savudrijske vale z leti postalo najbolj eminentno vprašanje političnega obračunavanja med levico, desnico in nacionalisti, sta naboj in pomen upravičene vedoželjnosti, do kod je država suverena, presegla vse smiselne meje nacionalne zavednosti.
A včeraj, po toliko letih prerekanj, arbitražni razsodbi in vnovičnem ribiškem odhodu na evropsko sodišče, sta državi dokončno naredili korak k normalnosti, ki pa bo vsaj za ribiče in posameznike na mejnem območju še naprej težavna. Kajti ko sta Golob in Plenković napovedala, da bosta arbitražo ali vprašanje meje umaknila z dnevnega reda politike, nista naredila drugega kot to, kar je pred Golobom Plenković načrtoval s prijateljem Janšo. Takratna opozicija je delno z razumevanjem, delno pa tudi s skepso gledala na ta razmišljanja.
A ker je sosedsko življenje – gospodarsko, medosebno in na ravni članic EU – teklo naprej, stališča zdajšnje vlade v luči nacionalnih interesov niso mogla biti drugačna. Ker sta levosredinski Golob in desnosredinski Plenković sedaj potrdila in oznanila to, kar je v diplomatskih krogih kot samoumeven premik z mrtve točke veljalo že vsaj dve leti, se novososedska mantra odnosov »najprej posel in skupni projekti« ne bo spremenila niti po Golobovi premierski eri. Po svoje seveda drži, da umik v zamrznjeno fazo arbitražne razsodbe predstavlja samoizrečeno nezaupnico zrelosti obema država, da dokončno odpravita vprašanje, ki je formalnopravno že rešeno in še zdaleč ni usodno za obstoj ne enega ne drugega naroda. Po drugi strani pa je tudi beg v ekspertno ilegalo za zaprtimi vrati rešitev, ki ni tuja precej bolj usodnim svetovnim konfliktom. In svet se kljub temu vrti naprej. Zakaj se torej ne bi še medsosedski odnosi.
Ja, posel potrebuje mirne meddržavne odnose. Enako velja za državljane obeh držav, ki so že dolgo pomirjeni med seboj. Mejno vprašanje je s talilnim loncem Evropske unije in schengna izgubilo nacionalistični naboj. Skupni energetski projekti, kot sta krepitev plinovodnih povezav v regiji in gradnja jedrske elektrarne, sploh če se želi k njej privabiti še druge investitorje, potrebujejo sosedski mir in vsaj spoštovanje s pridržki načelnosti. Eno prošnjo bi na tem mestu vendarle bilo dobro politikom in ekspertom dati na pot: prosim, rešite to mejo, da se z njo ne bo ukvarjala še naslednja generacija. S podnebnimi spremembami jo čakajo povsem druge težave.
