Nemci so iz letošnjega svetovnega prvenstva kajakašev in kanuistov na divjih vodah v slalomu v Augsburgu naredili spektakel, s katerim so obeležili polstoletni jubilej, ko je bilo tekmovanje v slalomu prvič del olimpijskih iger, ki jih je leta 1972 gostil München. Nato je trajalo 20 let, da je slalom leta 1992 z igrami v Barceloni postal stalni del olimpijskega programa, saj je za prireditelje velik strošek predstavljala gradnja proge. Augsburg je pomenil prelomnico v zgodovini tega športa, saj so za olimpijski debi na reki Lech zgradili prvo umetno progo na svetu, katere strošek je bil po današnjem preračunu 20 milijonov evrov. V skladu z nemško natančnostjo je bila gradnja tako vrhunska, da je po 50 letih proga potrebovala le malo popravkov. Ker je Augsburg ena najbolj znamenitih in najtežjih prog na svetu, ima za kajakaše takšen pomen kot za alpske smučarje Kitzbühel. V skladu s slovesom in prestižem dogodka so bile tribune v Augsburgu, na katerih je prostora za 8000 gledalcev (med obiskovalci je bil tudi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach), razprodane, zato je bilo vzdušje vrhunsko. Nemci so izkoristili prednost domačega tekmovališča in osvojili kar osem kolajn.
Slovenska reprezentanca je na Bavarskem v slalomu nadaljevala tradicijo zbiranja kolajn. Potem ko je osvojila zlato in srebro v moštvenih vožnjah, je za popolno zadovoljstvo zmanjkala kolajna med posamezniki. Eva Terčelj, Peter Kauzer in Benjamin Savšek so z uvrstitvami med najboljših deset potrdili, da v izjemno izenačeni konkurenci spadajo v svetovni vrh, za kolajno pa bi morali odpeljati najboljšo vožnjo sezone. Kajak in kanu na divjih vodah po osvojenih odličjih spadata med paradne slovenske športe. Z olimpijskih iger, kjer v vsaki disciplini lahko nastopi le po en tekmovalec iz države, ima tri kolajne, s svetovnih prvenstev pa kar 42. Kajakaški šport je eden redkih, ki ohranja še veliko prvinskosti, povezanosti z naravo in amaterizma. Minili so sicer časi, ko so tekmovalci spali v šotorih ob progi, vendar večina reprezentanc na treningih in tekmovanjih ne biva v petzvezdičnih hotelih, ampak nizkocenovnih namestitvah. Na tekmovanjih za svetovni pokal, ki jih je običajno le pet v sezoni, še vedno ni denarnih nagrad. Mednarodna kajakaška zveza le med najboljše v skupnem seštevku razdeli 60.000 evrov, kar pomeni, da zmagovalec prejme 5000 evrov.
Najboljši slovenski reprezentanti so kot športniki zaposleni v javni upravi (policija, vojska, Furs), nagrade za kolajne jim izplačuje Kajakaška zveza Slovenije (KZS), ob največjih uspehih tudi država, nekateri imajo osebne sponzorje. Proračun KZS je 1,5 milijona evrov, kar 70 odstotkov ga pokrijejo s sredstvi iz Fundacije za šport in resornega ministrstva. Prav zaradi uspešnosti na razpisih za javna sredstva, ki je izključno posledica športnih dosežkov, vzbujajo zavist v drugih panogah. S progo v Tacnu, ki je že dotrajana in potrebuje obnovo, imajo solidne pogoje za trening. Ker je direktor KZS nekdanji vrhunski tekmovalec Andrej Jelenc, razume potrebe športnikov. Nikoli ni težava, da ne bi zimskih priprav, ki trajajo mesec ali dva, opravili v toplih krajih Avstralije, Združenih arabskih emiratov, na otoku Reunion v Indijskem oceanu, Južni Afriki ..., pa čeprav mora KZS najeti kredit. Strokovno delo je na vrhunski ravni in v skladu z željami športnikov, saj imajo večinoma osebne trenerje, ki so prav tako zaposleni v javni upravi. Sistem deluje tudi zato, ker je pri organizaciji delovanja klubov in tekmovanj na vseh ravneh še vedno veliko prostovoljnega dela, ki je skoraj povsem izginilo iz slovenskega športa.
