Na 233. dan vojne v Gazi so danes, ko bodo Španija, Irska in Norveška priznale državnost Palestine, politične razmere v mednarodni skupnosti kar močno drugačne, kot so bile pred dobrimi sedmimi meseci. Če je že ruski imperialni poseg v Ukrajino pred dobrima dvema letoma zadal močan udarec mednarodnemu pravnemu redu, ki so ga zahodne države hotele ohraniti tudi na način zagotavljanja primerne oborožitve in sredstev za ukrajinsko obrambo, pa je pri zaščiti taistega mednarodnopravnega reda za končanje morije v Gazi zahodnim državam popolnoma spodletelo – nekje med zgodovinsko krivdo, trajno zavezo zaščite Judov in nemočnim opazovanjem množičnega ubijanja, najbolje dokumentiranega po drugi svetovni vojni. Humanost se je znašla na razprodaji idealov, verovanj in pravičnih političnih rešitev. Prostora za pragmatizem na tej razprodaji nikoli ni bilo.
Po 36.000 mrtvih in več kot 81.000 ranjenih Palestincih se v mednarodni skupnosti vse bolj utrjuje retorični termin, da izraelska vojska v Gazi grobo krši mednarodno humanitarno pravo. Ljudje pa še naprej umirajo. Hrabrost politikov skorajda nese do besede, da se v Gazi dogaja genocid. Ljudje pa še naprej umirajo. Meddržavno sodišče v Haagu izda nedvomni poziv, da je treba zaustaviti napad na Rafo, a ljudje še kar umirajo. Vsaj 45 Palestincev je umrlo v nočnem obstreljevanju palestinskega taborišča v Rafi. Koliko še? In spet je slišati, ker kaj drugega ni mogoče, besede obsodb in zgražanja. Kako dolgo še?
Mednarodna skupnost se je zdaj znašla na točki, ko utegne na umirajoče mednarodno pravo vreči še nekaj lopat prsti večnega počitka ali pa ga ponovno oživiti. Poziv meddržavnega sodišča, najvišjega sodnega organa Združenih narodov, h končanju napada na Rafo ter nalogi za aretacijo glavnih izraelskih in hamasovskih krvnikov, ki jih je izdalo mednarodno kazensko sodišče, so velik preizkusni kamen za vse države, ne zgolj za zahod ali globalni jug. Če že države – razen Južne Afrike in Maldivov, Egipta, Turčije, Irske, Belgije, Libije, Nikaragve in Kolumbije, ki se kot intervenientke pridružujejo tožbi – ne zmorejo izreči besede genocid, morajo vsaj zaradi svoje moralne dolžnosti sprejeti vse možne miroljubne ukrepe za povečanje pritiska na Izrael, da konča napad na Rafo in slednjič tudi samo vojno v Gazi. Prav tako bi se morale v želji po ohranjanju mednarodnega prava in končanju morije tudi nedvoumno zavezati, da bodo aretirale iskano izraelsko-hamasovsko četverico krvnikov in jo tudi predale sodišču v Haagu. To veleva minimum človeškega dostojanstva.
Namesto tega pa dokaj nepresenetljivo vidimo, da so odločitve obeh sodišč izraelsko politiko še bolj poenotile v prepričanju, da suverenosti njene države pač nihče ne bo stal napoti, pa četudi gre za suvereno izvajanje zločinov proti človečnosti. Ob trenutno prešibki izraelski civilni družbi nastaja vtis, da je samo Bog – tisti edini pravi med reko Jordan in Sredozemskim morjem – zmožen zaukazati konec vojne. Ljudje bodo medtem umirali naprej. Skorajda enako velja za ameriškega predsednika Bidna: v letu volilne kampanje je potopil ZDA v močvirju dvoličnosti, kolebajoč med ameriškim položajem trajne zaščitne sile Izraela in čutom za spoštovanje človekovih pravic, ki ga – kot ena izmed tako imenovanih sil dobrega – vendarle še ima. Ameriško nasprotovanje zapornim nalogom mednarodnega kazenskega sodišča (čeprav ZDA niso podpisnice Rimskega statuta) in celo razmišljanje o sankcijah zoper enega izmed osrednjih mednarodnih sodnih gremijev, je podobno rušilno za mednarodnopravno arhitekturo kot sam izraelski genocid, Hamasov teroristični napad 7. oktobra ali Putinova imperialna vojna v Ukrajini. Zdaj je na Evropi vrsta, da prevzame aktivnejšo vlogo – če jo sploh še premore.
