Tradicionalni mednarodni sejem knjig za otroke in mladino, ki se je včeraj začel v Bologni, je v razmeroma kratkem času že druga knjižna oziroma založniška prireditev svetovnega dometa, na kateri se kot častna gostja s svojimi dosežki predstavlja Slovenija. Prva je bil seveda oktobra lani sloviti Frankfurtski knjižni sejem, na katerem se je naša država izkazala z uspešnim, morebiti celo nepričakovano odmevnim nastopom, ki je segel dosti širše od zgolj strogo literarnih krogov; temu je v precejšnji meri botroval premišljeno zasnovan in natančno izveden program, delno pa tudi naklonjen preplet bolj ali manj (ne)naključnih okoliščin, tako družbenih kot političnih – če se spomnimo le živahnih odzivov na govor Slavoja Žižka ob samem odprtju sejma.
Kolikor je mogoče presoditi, se je Slovenija – tudi tokrat v organizaciji Javne agencije za knjigo – na častno gostovanje v Bologni znova spodobno pripravila; nekaj temeljev za še en opazen nastop je bilo položenih že v Frankfurtu, na primer z razstavo slovenske ilustracije, katere raznolikost in kakovost sta sicer tudi v ospredju bolonjskega projekta, ali prisotnostjo številnih slovenskih avtorjev, ki pišejo (tudi) za otroke in mladino. Je pa seveda svojevrstno »protislovje« takšnih predstavitev, da zahtevajo temeljite, celo več let trajajoče priprave, znatne kadrovske napore in tudi ustrezne finančne vložke, vseeno pa njihovih neposrednih učinkov ni mogoče zlahka izmeriti; nekoliko zato, ker se izkazujejo skozi daljše časovno obdobje, ko gre denimo za prodajo avtorskih pravic ali naraščanje števila prevodov, vendar tudi – ali predvsem – zaradi njihove večplastnosti. Dosega neke knjige pač ni mogoče določiti zgolj na podlagi prodanih ali izposojenih izvodov, temveč tudi skozi njen vpliv na »splošno zavest«, ki se lahko izkazuje na nadvse raznovrstne načine, kakor je med drugim povečano zanimanje za določeno okolje ali kulturo; tu lahko morda med tiste najbolj preproste primere uvrstimo povečan turistični obisk krajev, ki so prizorišče trenutne knjižne uspešnice ali pa je bila tam posneta po njej zasnovana televizijska nadaljevanka.
Slovenija tu tako v ožjem literarnem kot v »širšem« kulturnem smislu nikakor ni brez adutov, svoji majhnosti navkljub; ne le, da lahko v sicer vse bolj monolitnih globalnih trendih svojo »vsebinsko« nišo najdejo tudi manjša, v razmerju do prevladujočega toka »obrobna« okolja (pri čemer ne merim nujno na razne televizijske limonade), temveč naša država že doslej ni bila brez prepoznavnih »izvoznih kulturnih artiklov«, naj gre za že omenjenega filozofskega zvezdnika, glasbeni kolektiv Laibach ali pa, če se omejimo na »bolonjske okvire«, pisateljico in ilustratorko Lilo Prap, katere slikanice so izšle v več kot 40 državah po vsem svetu. Naštetim bi lahko dodali še vrsto literarnih, gledaliških in filmskih ustvarjalcev, ki so si skozi pretekla leta zgradili ime (in kariero) v tujini, toda tako rekoč vsem je skupno tudi to, da se imajo za svoj prodor v mednarodni prostor zahvaliti zlasti sami sebi, lastnemu delu in iznajdljivosti, nekateri tudi vztrajnosti svojih založnikov in producentov, ne pa tudi kaki resnejši sistemski (ali pa celo sistematični) promociji slovenske kulture oziroma ustvarjalnosti. Povedano drugače: institucionalizirana podpora širitvi slovenske umetnosti onkraj domačih meja je še vedno prešibka, pogosto prepuščena posamičnim pobudam in pretirano razdrobljena. Obe častni gostovanji lahko zato nemara vidimo celo kot možnost zametka bolj celovite »promocijske politike«, pri čemer pa bo seveda treba še naprej primerno podpirati tudi nastajanje umetnosti same.
