Romi so pred šestimi leti na ustavnem sodišču dosegli zmago, ki je z vidika človekovih pravic pomembna za vse prebivalce Slovenije: Mitja Novak iz romskega naselja v Dobruški vasi je leta 2017 uspel s pritožbo zoper rušenje svoje domače hiše. Ta je bila črna gradnja, kot so nelegalne še mnoge druge gradnje po državi. Novak pa je v imenu vseh »črnograditeljev« na ustavnem sodišču dosegel temeljno pravico, ki velja za vse, ne glede na etnično poreklo: če je pravno neurejena gradnja ljudem že desetletja edini dom, avtomatično rušenje ni dovoljeno, so odločili sodniki.
Na to odločbo ustavnega sodišča se velja spomniti ob poročanju novinarske kolegice Špele Ferlin, ki je v odličnih reportažah z Dolenjske in iz Prekmurja predstavila oblastne posege v naselja, v katerih Romi živijo že od rojstva. Okoliščine so tokrat sicer drugačne – ne gre za golo rušenje, ampak, kot pravijo v Ribnici in Beltincih, za preselitev nelegaliziranih naselij, bodisi zaradi »higienskih razlogov« bodisi za zagotavljanje »miru« ali ureditev industrijske cone ... Ob odločitvah, ki jih skušajo občine utemeljiti z državnim dokumentom, nacionalnim programom ukrepov za Rome, pa nastaja vtis, da načrti premalo upoštevajo družbeni kontekst in težke okoliščine, v katerih skušajo Romi – preživeti. To velja povsem dobesedno: zdravstveni podatki kažejo, da odrasli Romi umirajo več kot dve desetletji prezgodaj, smrti romskih otrok pa so štirikrat do sedemkrat pogostejše kot med neromski prebivalstvom. Takšno stopnjo umrljivosti so med slovenskim prebivalstvom nazadnje beležili pred letom 1960. Razlog za romsko katastrofo so težke bivanjske razmere, ki so posledica odrekanja električnih in vodovodnih napeljav – ravno z izgovorom, da naselja niso legalna. V resnici pa je protipravno odrekanje osnovnih civilizacijskih pridobitev: razmere v mnogih romskih naseljih so tako uničujoče, da so Slovenijo zaradi kršitev mednarodnih konvencij že obravnavali tudi v generalni skupščini Združenih narodov.
Ob tem se je treba ozreti v zgodovinski nastanek romskih naselij. Na Dolenjskem, denimo, so oblasti Rome že v Jugoslaviji spodbujale k stalni naselitvi in so jim odrejale javna zemljišča v okolici vasi in mest. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je lastništvo zemljišč spreminjalo, prešla so v roke različnih pravnih oseb in kot v nekakšnem odmevu fevdalizma so novega gospodarja dobile tudi hiše in ljudje v njih. Zgodba vsakega naselja in malone vsake romske hiše je nekoliko drugačna. Novinarska kolegica poroča o svojevrstnem položaju Romov v Beltincih, kjer so ljudje nekoč že živeli na svojem, a so – verjetno spričo zapostavljenosti romske manjšine – zašli v dolgove in bili primorani zemljišče prodati. Ostala jim je le še pravica služnosti, kot da bi si z nekom delili cesto, ne pa svojih domačij.
Profesor Jernej Zupančič, ki proučuje razvoj romskih naselij, je načrte za preseljevanje Romov postavil v življenjski kontekst: romska naselja imajo svojo notranjo logiko, prebivalci so med seboj sosedsko in sorodstveno tesno povezani in v tem se ne razlikujejo od drugih naselij v državi. Župani, katerih ponovna izvolitev je bila vedno odvisna od (ne)ukrepanja v romskih naseljih, se morajo zavedati, da ne premikajo figur po politični šahovnici, temveč da imajo v rokah usodo ljudi. »Verjamem v evolucijski razvoj naselij, pri čemer Romi s participacijo sami vplivajo na razvoj in izboljšave,« pravi profesor Zupančič. »Kakršen koli že je, je to še vedno dom, dom njihovih dedov.« K temu ni kaj dodati. Bolje kot premikati domove bi bilo ljudem dovoliti, da si v domove legalno napeljejo vodo in elektriko. Pogled na koledar: smo v letu 2023. x
