Odločitev ustavnega sodišča o začasnem zadržanju dveh členov in pol zakona o RTV Slovenija sodi v bogati zgodovini odločitev med bolj kontroverzne. Je ustavno sodišče v tem primeru delovalo modro, dobro in pravilno? Jasnega odgovora ni, vemo le, da gre za začasno odločitev osmerice sodnikov, potem ko se je eden izločil zaradi videza nepristranskosti. Že to dejstvo opozarja na problem, v katerem se je znašlo sodišče.
Če držijo informacije, da je bilo ustavno sodišče na temo RTVS dolgo časa v blokadi zaradi razmerja štiri proti štiri in, kot je zapisala ena od ustavnih sodnic, ki je nasprotovala sklepu o začasnem zadržanju, da so vodili »maratonske razprave« do odločitve, ki je bila premočrtno usmerjena zgolj v rezultat, je jasno, da so na sodišču razklani na pol. In ker je bilo treba sprejeti odločitev do 26. februarja, ko bi bil novi svet javnega zavoda konstituiran in bi kot tak lahko izpeljal postopke imenovanja nove uprave RTVS, so na sodišču veliko preigravali argument, v katerem primeru bi nastale bolj škodljive posledice. Sodnika omahljivca, da so pridobili peti glas za zadržanje, so verjetno prepričali z argumentom, da škodljive posledice nastajajo v vsakem primeru, a da bodo v tem primeru blažje. Salomonska rešitev je sledeča: sodišče je z začasnim zadržanjem dveh členov in pol podaljšalo mandat aktualnim organom vodenja RTVS, hkrati pa dopustilo oblikovanje novega sveta RTVS, vendar bo njegov status zamrznjen do končne odločitve ustavnega sodišča. Do tedaj pa aktualno vodstvo javnega medijskega zavoda lahko vodi le tekoče posle. Ali to pomeni tudi zaposlovanje novih kadrov v informativnem programu, ni jasno. Prav tako ni jasno, ali bodo ključne dokumente za delovanje RTVS, kot je denimo programsko-finančni načrt zavoda, sprejemali stari organi, ki sicer lahko opravljajo zgolj tekoče posle.
Na tej točki se zastavlja ključno vprašanje, kdaj bi lahko ustavno sodišče sprejelo vsebinsko in končno odločitev. Na to dilemo nimajo jasnega odgovora niti ustavni sodniki, kar lahko preberemo v ločenih mnenjih. V sklepu se sodniki sicer zavežejo, da bodo primer takoj in absolutno prednostno obravnavali, a se zaradi razmerja moči, kompleksnosti tematike, ko bodo v presoji številne ustavne pravice, lahko zgodi, da utegne tehtanje vzeti ustavnim sodnikom mesece, leto, nemara tudi več.
Po delnem zadržanju izvajanja zakona o RTVS imajo koristi pobudniki ustavne presoje, to je aktualno vodstvo nacionalke, zadovoljni so tudi v stranki SDS, ki je sprožila naknadni zakonodajni referendum o zakonu in na njem spektakularno pogorela. A to pri ustavnih sodnikih očitno ne šteje veliko. V nadaljevanju postopka pred ustavnim sodiščem, ko prihaja na dnevni red vsebinska razprava, bi bilo zanimivo slišati, kako bi lahko bile pravice funkcionarjev RTVS, ki so bili imenovani po zlorabi postopkov imenovanja članov programskega sveta v državnem zboru v minulem mandatu, nad pravico javnosti do obveščenosti, pravico do izražanja in pravico do upravljanja javnih zadev. Upajmo, da bo ustavno sodišče organiziralo eno ali več javnih razprav na to temo. Presoja in končna odločitev ustavnih sodnikov mora biti v primeru zakona o RTV Slovenija, ki nasprotno od starega, Grimsovega zakona o RTVS obeta umik strankarske politike iz upravljanja javnega medijskega zavoda, prepričljiva, natančno pretehtana in filigransko odmerjena. Do nadaljnjega pa bomo očitno spremljali prosti tek na RTV Slovenija in počasno odmiranje zavoda, ki ima izjemen pomen za položaj medijskih in novinarskih standardov v državi. Izkaže se namreč lahko, da ni nujno, da so salomonske rešitve tudi najmodrejše.
