Bralci, ki nas opozarjajo na slab dostop do popravila zob, pripovedujejo o dolgih čakalnih dobah. Ker bi na pomoč čakali v neskončnost, na koncu sežejo v žep. Nekateri (do)plačujejo v ambulantah, kjer imajo sicer izbranega zobozdravnika, drugi se odpravijo k čistim zasebnikom, tretji tudi čez mejo. Urejanje zobovja je na koncu drago, zamudno in nesorazmerno stresno. Kot opozarjajo sami zobozdravniki, pa tako razdrobljena oskrba, ob kateri vse bolj izgubljajo pregled nad zdravljenjem svojih pacientov, tudi strokovno ni idealna.
Na papirju je za prebivalce v zobozdravstvu dobro poskrbljeno. Košarica pravic, ki pripadajo bolnikom v javnem sistemu, je dokaj široka. Tudi izrazitega pomanjkanja strokovnjakov, kot je opazno v družinski medicini, v Sloveniji pri zobozdravnikih ni, število njihovih ambulant pa se je v zadnjih letih povečevalo. A je razkorak med potrebami, ki so povezane tudi z razvojem stroke, in zmožnostmi javnega sistema kljub temu precejšen. Zobozdravstvo je, ko so oblasti delile denar, vedno znova obveljalo za manj pomembno.
Kadar je bilo denarja v zdravstveni blagajni premalo, da bi lahko pokrila vse obveznosti, je imela zobna protetika podoben status kot očala. Ob prenašanju nalog obveznega zdravstvenega zavarovanja v dopolnilno zavarovanje je bilo nadomeščanje manjkajočih zob skupaj s pripomočki za vid in nenujnimi reševalnimi prevozi prvo na vrsti. Zdravstvena blagajna danes tako prispeva le za manjši del nadomestkov. V zadnjem času pa na položaj ustnega zdravja kažejo tudi zalivke. Ministrstvo za zdravje je lani objavilo nacionalni načrt opuščanja amalgama, nihče pa ni poskrbel za dodaten denar, ki bo potreben za dejanski dostop prebivalcev do belih zalivk.
Skrb za ustno zdravje prebivalcev je v Sloveniji zatajila celo zaradi kratkovidnega moraliziranja. Odrasli so ob argumentu, da gre za potuho slabi higieni, pred leti izgubili pravico do čiščenja zobnega kamna. Za strokovno čiščenje, ki preprečuje karies in bolezni obzobnih tkiv, morajo danes plačati sami. Stanje zobovja, ki je tesno povezano s posameznikovim otroštvom, je tako še bolj odvisno od njegovih prihodkov. Pri čemer so težave z oblogami odvisne od številnih dejavnikov, tudi na primer od položaja zob.
Vse bolje je poznana tudi povezava med slabim stanjem v ustni votlini in drugimi tegobami, na primer srčno-žilnimi boleznimi. Prebivalci kljub temu še vedno niso deležni zgodnje pomoči, s katero bi zahtevna zdravljenja potrebovalo bistveno manj ljudi kot danes. Prepričanja, da gre vendarle samo za zobe, so bila opazna iz mandata v mandat. Ob tem se je v državi razbohotil trg samoplačniških storitev, ki v veliki meri odraža luknje javnega zobozdravstva. Iskanje skupnega imenovalca, s katerim bi okrepili javni sistem, je iz leta v leto težje.
Vlada Roberta Goloba je zobozdravstvo izpostavila v koalicijski pogodbi. Ideja, da morajo prebivalci v javnem sistemu dobiti več, je dobro vodilo. Čeprav veliko obljublja, pa je napoved o vključitvi zobozdravstva v univerzalno javno zdravstvo neoprijemljiva. Kako široke bodo pravice in kako hitro bo zdravljenje na voljo, še ni mogoče razbrati. Še manj je znanega o tem, kako bodo nove oblasti širile mrežo ambulant. Težave, ki so se namnožile skozi leta, segajo globoko. Jasni načrti so predpogoj, da ne bi s posegi v tem delu zdravstva izdolbli še kakšne luknje več.
