Prav vsak narod ali vsaka država Evrope je bila kar nekajkrat v zgodovini potegnjena v vrtinec morije in prav vsaka država ima obdobja, ko se je z nekaterimi državami ali narodi bojevala, in obdobja, ko je bilo sodelovanje zelo dobro. Vzemimo primer Slovenije in Rusije.
Ker je bilo območje današnje Slovenije v preteklosti pretežno v okviru avstrijskega cesarstva, so bili slovenski vojaki na primer že v tridesetletni vojni v prvi polovici 17. stoletja v sestavi vojske, ki ji je nasproti stala sovražna vojska, katere zaveznica je bila carska Rusija. Tudi v prvi svetovni vojni je bila vojska carske Rusije sovražna silam osi, v okviru katerih je bila kot sestavni del Avstro-Ogrske tudi današnja Slovenija. Danes je Slovenija v okviru držav, ki so zaradi vojne v Ukrajini nasprotnice Rusije. Vmes so bili tudi prijazni časi prijateljskih odnosov.
Recimo, da je razumljivo, da so slovesnosti ob vojnih obletnicah velikokrat odraz triumfalnega heroizma zmagovalcev aktualne politike in trenutnih razmerij moči ter mednarodnih odnosov. Povsem nerazumljiv pa je tak odnos, ko gre za tradicionalne spominske slovesnosti, ki ne gradijo na izkazovanju nacionalnih čustev ob spomeniku, ki ni spomenik zmage. Kaj imajo politične delitve in mednarodna aktualnost skupnega z dejstvom, da je pred več kot 100 leti več kot 10.000 vojnih ujetnikov gradilo cesto na Vršič? Da je tam v nemogočih razmerah umrlo 300 ruskih in 80 avstrijskih vojakov, večina v snežnih plazovih? Da gre za spomenik, ki je opomnik, da je vojna nesmiselna, ki je nema priča o trpljenju vseh, ki jih vojna zajame? Da je to žalosten spomenik žalostne usode številnih posameznikov, ki jih je v hudem mrazu pestilo pomanjkanje hrane in zdravil, ter dejstva, da mir ni samoumeven.
In vsekakor čudi ob tem še eno dejstvo. Da so nenadoma tako enotni politiki vseh barv. Nihče od tistih, ki ostro obsojajo pokopavanje mrtvih zunaj cerkvenih ali civilnih pokopališč, uničevanje nagrobnikov in spomenikov (ali domobrancev ali partizanov), nihče od tistih, ki vedno poudarjajo, da je odnos do mrtvih temeljno civilizacijsko vprašanje in da je nespoštovanje grobov v vseh civilizacijah najhujši prekršek in znamenje nepojmljivega barbarstva, nihče od njih se ni udeležil letošnje pietetne slovesnosti pod Vršičem. Nikogar od tistih ni bilo tam, ki so bili v preteklosti užaljeni, če niso bili povabljeni, da se ob Ruski kapelici gnetejo na prostoru, odmerjenem za zelo pomembne osebnosti. Nikogar od tistih najvišjih slovenskih državnikov ni bilo, ki so še pred dvema letoma v pismu Vladimirju Putinu predlagali, da bi vsakoletno slovesnost poimenovali dan slovensko-ruskega prijateljstva.
Vrhunec začudenja pa ni dejstvo, da najvišjih predstavnikov države v nedeljo ni bilo na Vršiču. Nič, kar je povezano z besedo Rusija, danes pač ni popularno, pa še nobenih političnih točk jim obisk v času, ko bi morali prekiniti dopust, ne bi prinesel. Ne, vrhunec je prozorno sprenevedanje, ki leži v odgovoru urada vlade za komuniciranje: »Vladnih in državnih predstavnikov letos, podobno kot lani, društvo ni vabilo. Zato se glede na geopolitične razmere predstavniki vlade slovesnosti ne bodo udeležili.« A bejž no, bejž, nihče od vas, vrhunskih politikov, ne ve, kaj se dogaja zadnji vikend v juliju na Vršiču? Ali to pomeni, da se spominskih slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve udeležite le, če vas nanje povabijo?
Boj za udejanjenje pietetnega odnosa do vseh mrtvih, ki ga je kot temeljno sporočilo grške duhovnosti s Sofoklejem začela Antigona pred 2500 leti, še ni končan.
