Zatožna klop v sodni dvorani je prazna. V najboljšem primeru je v dvorani velik televizijski zaslon, sodnica, sodni senat, odvetnik, tožilka, priče in javnost pa prek njega zrejo v obtoženega in ta prek svojega ekrana v njih. To je prepogosta realnost slovenskih sodišč. Včasih »crkne« še videokonferenčni sistem in obravnava odpade. Tisti, ki redno spremljamo sodne postopke, smo že skorajda presenečeni, če obtoženega dejansko fizično pripeljejo v sodno dvorano.
Navedeno potrjujejo tudi številke. Lani so v zaporih zaradi premajhnega števila pravosodnih policistov, bolniških odsotnosti, zakonskega zagotavljanja počitka in preseženih nadur odpovedali 813 spremstev na sodišče. Samo v prvih osmih mesecih letošnjega leta je bilo odpovedi že 740.
Sodišča in uprava za izvrševanje kazenskih sankcij se trudita, da bi v nemogočih razmerah rešili, kar se rešiti da. Če privedba ni mogoča, se potrudijo, da obravnava poteka vsaj na daljavo, torej tako, da priprti obtoženi ostane v zaporu. Zagovorniki ne skrivajo nezadovoljstva, skorajda redno se dogaja, da takemu načinu obravnave nasprotujejo. Stik z obtožencem na daljavo namreč ne more biti enak, kot če sta med obravnavo v istem prostoru – ko lahko zagovornik že po drži obtoženega, izrazu na obrazu, kretnji sklepa, da ima vprašanje, pripombo, da bi rad posvet ali nasvet. Odvetniki se običajno pred obravnavo z obtoženim radi še pogovorijo. Na hodniku pred sodno dvorano je še čas za kako razlago, vprašanje. V primeru videokonference tega seveda ni. Sodniki zaplet rešujejo tako, da izpraznijo sodno dvorano, v njej ostane le zagovornik, ki se s klientom pogovori prek zaslona. Vendar pogovoru na drugi strani prisostvuje pravosodni policist. Pogovor zato ni tajen, ravno zaupnost med obtoženim in zagovornikom pa je najvišji postulat tega odnosa. Nekateri odvetniki vztrajajo, da pravosodni policist za ta čas prostor ob priporniku zapusti, nad čimer v zaporih zaradi varnosti niso ravno navdušeni. Običajno zapustijo prostor, a odgovornost, če bo kaj narobe, že vnaprej prenesejo na sodnika.
Ni treba poudarjati, da so s takšnim stanjem nezadovoljni tudi obtoženci, a v videokonferenco običajno privolijo. Saj jim drugega skoraj ne preostane – če obravnave ne izvedejo, se konec sojenja še bolj odmakne v prihodnost. Tudi sodniki nimajo izbire. V pripornih zadevah jih za vrat stiska čas, sojenje je treba izpeljati brez nepotrebnega odlašanja. A tudi za njih videokonference niso optimalen način. Soočajo se z različnimi ovirami in zapleti. Nedavno so imeli na daljavo obravnavo z obtoženim Afričanom, ki se sporazumeva v angleškem jeziku. Njegov način govora je že sicer nerazumljiv, z angleško izgovarjavo še toliko bolj. Težave je imel sodni tolmač, ki je sedel v sodni dvorani, tudi sodnica je obtoženega težko ustavila, ko je začel govoriti o stvareh, ki se na obtožnico sploh niso nanašale.
Kako naj sodnik pravično sodi človeku, ki ga med sojenjem ne vidi in ne sliši v živo? Ne vidi, kako se odziva na dokaze, pričevanja …
Res ima sodišče v zakonu o kazenskem postopku podlago, da obravnave opravlja na tak način. In če jih ne bi, bi se sojenje zavleklo v nedogled. Je pa res, da so bile pred pandemijo videokonference zelo redke, res samo v izjemnih primerih. Zdaj postajajo nova realnost, kar je skrb vzbujajoče. Izvirni greh je seveda premajhno število pravosodnih policistov. Ta poklic že tako zahteva posebne ljudi, strpne, razumevajoče, brez predsodkov. A plača in razmere niso vabljive, ljudje zapuščajo te vrste. Skrbi pa eno. Če delajo na skrajnem minimumu, kaj to pomeni za varnost v zaporih? V naših zaporih kakšnih večjih, množičnih izgredov ni, le upamo lahko, da jih tudi v prihodnje ne bo. Najti bo treba sistemsko rešitev, ne gašenja, saj trenutno hodimo po tankem robu.
Preberite še: Sojenj “na daleč” vse več, a še tu se včasih zatakne
