Nekoč so bili drugačna država, drugačna oblika oblasti in drugačni razmisleki. Slovenska politika je leta 1959 dala zgraditi svoje novo domovanje, skupščino, izjemno zgradbo, ki jo je – v domačih materialih – zarisal arhitekt Vinko Glanz; v njej je danes parlament. Že takrat so se začeli tudi razmisleki o ureditvi okolice, ki bi simbolno potrjevala to politično moč, zanjo pa so zadolžili arhitekta Edvarda Ravnikarja s skupino sodelavcev.
Tako se je začela (in tudi za precej časa zataknila) gradnja podzemne garaže, leta 1971 so zgradili stolpnico Ljubljanske banke in Maximarket, nasproti katerega so leta 1975 postavili Tršarjev Spomenik revolucije. Nato je svojo stolpnico dobila še Iskra, naš ponos, svetovno znana proizvajalka telekomunikacijskih in elektromehanskih naprav. Leta 1982 je bil končan tudi Cankarjev dom. Postopoma se je izrisoval trg, ki sta ga zamejevali ti dve stolpnici, simbola finančne in gospodarske moči, nekoliko v ozadju pa tudi kulture. Odprt javni prostor, ki je danes prostor proslav in protestov, tega nenačrtovanega stranskega učinka političnih stranpoti. Najhujša žrtev te ureditve je bil čarni Uršulinski vrt, ki ga je Ravnikar sprva branil, nato pa žrtvoval.
Nato pa je sledila neka druga zgodba, zgodba o privatizaciji, zgodba o pokopu Iskre in prodaji njene pokončne zgradbe zasebniku. Tam so danes pisarne. Civilna družba je z veliko vztrajnostjo dosegla le to, da je lastnik le popravil Iskrino uro, od katere smo postali meščani povsem odvisni.
Zapletlo in k sreči razpletlo se je tudi pri ploščadi nad garažo, za katero se je pokazalo, da je bila, tako kot garaža, last neke firme v tujini. Zdaj pa smo priča še prodaji nekdaj finančnega simbola države: zgradbe NLB. Potem ko je država banko prodala, sedanji lastniki prodajajo zgradbo in se selijo v BTC, v »mesto prihodnosti«, v katerem Boscarol že daljnovidno gradi stanovanja brez kuhinj za človeka prihodnosti, bodočega homo fabra: »Veliko ljudi ne potrebuje več kuhinje, ampak pogrejevalnico. Zjutraj si pripravijo zajtrk, v času službe imajo zunaj kosilo, zvečer, ko pridejo domov, si vse večkrat hrano naročijo preko hitre dostave.«
Na neki način se vse to lepo ujema z zgodovino države: najprej zaradi privatizacije propade najboljši del gospodarstva, potem država razproda banke, tako da postane v celoti odvisna od tujih, delavci pa hodijo iz službe zvečer in ne potrebujejo kuhinj.
V Iskrinem stolpu so zdaj pisarne. A kaj bo v drugem, bankinem? Morda proizvodnja hitre hrane za BTC? Ali, pa, kot si je zaželel župan Janković, hotel?
No, težka bo. Zgradba, ki jo je zasnoval Ravnikar, je spomeniško zavarovana, v njej ni mogoče podirati sten in graditi niti kopalnic, kaj šele kuhinj; hkrati je energetsko zelo potratna. Tako vsaj svojo selitev, poleg zmanjšanja števila zaposlenih za skoraj tisoč ljudi, pojasnjujejo v NLB.
A morda bi se zadevo dalo obrniti v pozitivno smer: kaj ko bi ta bivši finančni simbol napolnili z nečim pravičnejšim? Z zares državotvorno vsebino? Na primer s sodniki? Sodišče na izvrstni lokaciji, dvanajst nadstropij, prizidek? Za spremembo morda transparenten nakup? Podrtijo na Litijski pa naj tisti, ki so jo kupili, za kazen prodajo za dvakratni znesek.
