Incident na Bavarskem dvoru bi bilo morda celo najbolje ignorirati, če ne bi bil tako zelo … javen.
Že laičnemu očesu je na kraju zelo hitro postalo jasno, da je fant, ki se je na osrednji postaji ljubljanskega potniškega prometa sredi popoldanske konice pojavil z nožema v rokah in vezirjem, potegnjenim čez obraz, še najbolj nevaren samemu sebi. Grozil ni nikomur in napadel ni nikogar od številnih mimoidočih. Ko so ga policisti začeli pozivati, naj izpusti orožje, je sicer na nekajmetrski razdalji krajši čas mahal z noži, vendar so bili njegovi gibi bolj kot napadu podobni geriatričnemu plesu.
Kot je bralcem že dobro znano, se je sredin incident končal po daljšem pregovarjanju in predaji 23-letnika, ki so ga policijski specialci praktično takoj predali zdravstvenemu osebju. Tudi policistom je bilo namreč kmalu jasno, s kom imajo opravka, saj so ga v skoraj identični situaciji obravnavali že pred štirimi leti, ko so ga onesposobili s solzivcem. Takrat in tokrat ni bil poškodovan nihče, 23-letnik na srečo ni poškodoval niti samega sebe.
Dan po sredini policijski intervenciji so se pojavile kritike dela policistov. Nekatere je mogoče razumeti. Policistka (šlo naj bi za policistko, ki se sicer ukvarja z varovanjem objektov), ki je po naključju naletela na 23-letnika, bržkone res ni optimalno reagirala, ko ga je, vsaj na videz zelo ležerno in neprevidno, pospremila s ceste na pločnik. Prav tako je prav, da komisija preveri, zakaj električni paralizator ni deloval in ali je policija zavarovala dovolj široko območje. Poročila o tovrstnih nadzorih so namreč dobrodošla že zato, da se odpravijo morebitne napake, protokoli pa po potrebi ustrezno dopolnijo.
Težko pa je razumeti komentarje in pozive, da bi policija morala reagirati bolj »odločno«. »Je to, kar opazujemo, sploh še policija, ali morda izpostava centra za socialno delo? (…) Če je to nov standard policije, kaj to pomeni za njeno prihodnost? Bodo poklicani na gostilniški pretep, nato pa bodo na kraju počakali, da se stepejo do konca, in šele potem obravnavali zmagovalca pretepa? (…) Če policisti ne poznajo več borilnih veščin, je to zgodba zase. Očitno se policiste bolj uči, česa ne smejo početi, kot to, kaj morajo …«
Gre za stališča, ki bi jih bilo morda celo najbolje ignorirati, če ne bi bila izrečena tako zelo javno. In če jih ne bi izrekel nekdanji generalni direktor policije, ki vsaj pri delu javnosti uživa določeno zaupanje. Preostali del se vendarle zaveda, da gre za človeka, ki je odločnost v preteklosti razumel tako, da je v času epidemije zaplinil pol Ljubljane.
In kako točno naj bi se ta odločnost v konkretnem primeru morala manifestirati? S kroglo sredi čela? Z ruvanjem s človekom, pri katerem obstaja realna nevarnost, da si, še preden prvi policist sploh pride do njega, prereže vrat?
Odločevalec, ki tehta o uporabi prisilnih sredstev, v resnici pokaže več odločnosti in poguma, če silo odmerja sorazmerno. Streljati je lažje. Prvi bi streljali predvsem strahopetci s slabimi živci.
V začetku tedna smo poročali o smrtnih primerih, do katerih v policijskih postopkih približno enkrat na leto pride zaradi kombinacije uporabe prisilnih sredstev in drugih dejavnikov, kot so prirojena srčno-žilna obolenja obravnavanih, vpliv prepovedanih drog, delirij … Zato je na mestu predvsem razmišljanje, na kakšen način preprečiti oziroma čim bolj minimalizirati tragične zaplete pri uporabi prisilnih sredstev, ne pa zavzemanje za več sile takrat, ko ta niti ni potrebna.
