Koordinacija zdravniških organizacij je v četrtek javnosti predstavila usklajene predloge rešitev in sprememb za izboljšanje zdravstvenega sistema. Na seznamu je bila tudi uvedba »zdravnika kot neodvisnega ponudnika zdravstvenih storitev«. Boleče je bilo poslušati vrhuško zdravniških združenj, ko je skušala odgovoriti na vprašanje, kaj bi s to novostjo pridobili pacienti in pacientke.
Igor Dovnik iz strokovnega združenja zasebnih zdravnikov je uvodoma pojasnjeval, da bi zdravniki, ki so zaposleni v javnih zavodih, na tak način končno legalizirali dodatno delo, ki ga opravljajo v prostem času. Kje je tu korist pacientk in pacientov? Njim naj bi koristilo, ker bi se v Slovenijo morebiti vrnili svobodni zdravniki iz tujine. »Morda bi tudi nekateri mladi zdravniki prepoznali prednosti nove ureditve,« je dodal.
»Na vprašanje vam zdaj ne morem odgovoriti, ker želim biti konstruktiven,« ga je dopolnil Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva. »Zdravnik kot neodvisni ponudnik zdravstvenih storitev pomeni zgolj naslavljanje tiste manjšine zdravnikov, ki zmorejo poleg svoje redne zaposlitve delati še dodatno delo,« je Komadina razkril, kaj je v osrčju prizadevanj zdravniških stanovskih organizacij. In to ni dobrobit pacienta. Končni cilj zdravniške zbornice, Fidesa in drugih stanovskih organizacij ni uvedba modela svobodnega zdravnika, kot ga poznajo v tujini. Ti so praviloma samozaposleni zdravniki, ki na trgu ponujajo svoje storitve in najemajo opremo ter prostore.
Z uvedbo zdravnika kot neodvisnega ponudnika zdravstvenih storitev bi predvsem izboljšali položaj zdravnikov, ki popoldne opravljajo delo zunaj matične institucije. Ti »neodvisni ponudniki« bi še vedno lahko bili zaposleni v javnem sektorju. Davkoplačevalci bi jim izplačevali plačo, krili zavarovanja, jim financirali dopust in bolniški stalež. Blagodejne finančne učinke »neodvisnosti« bi zatem izkoristili v zasebnem času, ko bi (javnemu) zdravstvu ponujali storitve po »tržnih« cenah. Tudi pri svojem matičnem delodajalcu, če bi jih potreboval.
Zamislite si takšno delovnopravno ureditev v katerem koli drugem poklicu. Odveč je poglobljeno komentiranje, zakaj politika ne sme prepustiti priprave reform stanovskim združenjem. Še posebej ne zdravniškim, ki zaradi privzgojenega občutka večvrednosti ne skrivajo prepričanja, da jim pripada več kot drugim. In da se jim ni treba primerjati z nikomer.
Pobuda ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, da naj zdravniki spišejo predloge reform, ogroža javno zdravstvo. Zdravniki so se seveda z veseljem odzvali povabilu in ministru spletli šopek enajstih predlogov. Ključna in najbolj problematična pričakovanja so zavili v celofan rešitev, ki jih že itak pripravljata strateški svet in ministrstvo. S to potezo si je bistveno zožil pogajalski prostor.
Poleg osvoboditve popoldanskega zaslužkarstva je temeljno pričakovanje zdravstvenega lobija še dvig plač, ki so ga preimenovali v »vzpostavitev plačnih sorazmerij«. V šopek so vtaknili še dodatno priložnost dobičkarstva. Terjajo namreč izenačitev kritja stroškov zdravstvenih storitev v tujini in pri zasebnem izvajalcu. Zdravstvena blagajna bi morala po njihovem pričakovanju plačevati storitve pri zasebnikih brez koncesije, kadar zdravljenja ali posegi niso pravočasno dosegljivi v slovenskem javnem zdravstvu.
Z odpravo te varovalke bi bili pacienti povsem nezaščiteni pred pogoltnostjo. Zdravniki bi zmogli umetno omejiti število zdravljenj v javni matični ustanovi, nakar bi »dobronamerno« ponudili pacientki zdravljenje v zasebni ordinaciji, na račun javne blagajne. V idealnem scenariju bi to storitev pri zasebniku opravil isti zdravnik. Kot svobodni ponudnik zdravstvenih storitev, jasno.
