Ljubljanska obvoznica je najbolj obremenjena cesta v državi, se je glasil naslov prispevka na prvi strani ponedeljkovega Dnevnika. V ponedeljek popoldne je, tako kot vsak ponedeljek, tako kot pravzaprav vsak dan, na ljubljanski obvoznici vse stalo. Najhujša gneča je bila na njenem južnem delu. Nabirati se je začela kolona vozil, promet se je zgoščeval tako zelo, da se je malodane ustavil. Voznik nekaj ton težkega tovornjaka se ni ustavil. Rušil je vse pred seboj. Trije ljudje so umrli. Še vedeli niso, kaj jih je doletelo. Težko si je predstavljati grozo tistih nekaj trenutkov, morda je šlo le za delčke sekunde, ko vate z vso hitrostjo pridrvi nekaj ton težka zverina. Nepredstavljiva tragedija se je vtisnila v naš kolektivni spomin. Mora se, ne gre drugače. Kako se boste počutili v svojem krhkem avtu, ko se boste naslednjič morali ustaviti v gneči na avtocesti?
Na gorenjski avtocesti se vsako popoldne pred izvozom Kranj vzhod naredi stoječa kolona vozil voznikov, ki zavijajo z avtoceste na poti s službe domov. Avtomobili zaradi gneče na regionalni cesti proti Kranju in v krožišču po izvozu stojijo po celotni dolžini avtocestnega izvoza in skoraj vsak dan tudi na odstavnem pasu pred izvozom. Vozniki, ki vemo, kaj nas tam čaka, na voznem pasu upočasnjujemo že mnogo, mnogo prej. Marsikoga gneča na izvozu preseneti, začne zavirati in se hitro vključevati v stoječo kolono. Mimo s polno hitrostjo drvijo nekaj ton težki tovornjaki. Od ponedeljka naprej bo počutje potnikov v tej kranjski koloni še bolj moreče. Nekoč bo eden od voznikov teh tovornjakov spregledal stoječo kolono, malce zavil desno – in spet bomo preštevali žrtve. Take misli nam voznikom in voznicam na tem delu avtoceste rojijo po glavi v upanju, da smo samo nekoliko črnogledi. Trije mrtvi na ljubljanski južni obvoznici, ki so se ustavili ob vsakodnevni gneči, nimajo nobenega upanja več in njihovi svojci prav tako ne.
Država pripravlja resolucijo o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa. Tudi o njej pišemo v današnjem časopisu. Resolucija med drugim zelo lepo povzame vzroke za najhujše prometne nesreče, v katere so vpleteni tovornjaki. Mimogrede, vozniki tovornih vozil so med letoma 2013 in 2022 povzročili 96 smrtnih prometnih nesreč ter 335 nesreč s hudo poškodovanimi. Vzroki so jasni: neprilagojena hitrost, alkohol, tehnično pomanjkljivi tovornjaki (predvsem iz južne in vzhodne Evrope ter predvsem pri zavorah in pnevmatikah), utrujenost voznikov, goljufanje pri tahografih, ki merijo čas vožnje in čas počitka. Med vzroki niso omenjeni zastoji zaradi gneče na cesti. Tudi rešitve, ki so jih pripravili na infrastrukturnem ministrstvu in agenciji za varnost v prometu, so precej pričakovane in jih gre pozdraviti, če jih bodo le uspeli spraviti s papirja na ceste: več nadzora policije in inšpekcij, povečanje parkirnih mest za počitek, namestitev nadzorne opreme na avtocestnem omrežju, spodbujanje (le zakaj ne kar obveza?) vgradnje alkoholnih ključavnic in podobno.
Precej bolj nas lahko skrbi tisto, česar v resoluciji ni. Ker če resolucija kot enega glavnih problemov varnosti v prometu ne zazna pregostega prometa in s tem stalnih (ter večkrat tudi nenadnih, tako imenovanih fantomskih) zastojev, tudi pravih rešitev za problem, ki ga očitno za njih ni, ne more ponuditi. Kaj je torej z izgradnjo šestpasovne ljubljanske obvoznice? In še bolje: kaj je z izgradnjo modernega železniškega sistema, ki bi sprejel ves ta tranzitni tovorni promet, ki zdaj na cestah ogroža naša življenja? Ker prevoznikov tovora pač ne moremo prisiliti, da se namesto za cesto odločijo za vlak, če jim vlaka niti ponuditi ne moremo. V zameno jim bomo postavili nekaj več »toaletnih prostorov, tušev in naprav za razgibavanje na prostem«, kot predlaga resolucija o varnosti v cestnem prometu. Ne bo dovolj. Žal.
