V Ljubljani ima zgodovinski status prestiža med veleblagovnicami Maximarket. Svojo prepoznavnost gradi predvsem na stari slavi trgovine, kjer so kupci lahko tudi v času socializma kupovali luksuzne izdelke. Odkorakati iz Maxija s hlebcem dišečega puhastega kruha, kosom šunke v testu in najnovejšim New York Timesom pod pazduho je tedaj pomenilo, da sodite v višji, skorajda meščanski sloj, pa čeprav ste avto parkirali pod trgom, ki je bil popoln simbol ultramodernosti socializma. Kot takega Trg republike in Maximarket še vedno dojemajo Ljubljančani z vsaj nekaj nostalgičnega zgodovinskega spomina – kot razkošje socializma. Tudi po osamosvojitvi je ta blagovnica navkljub drastični spremembi nakupovalnih navad, ki so kupce najprej odgnale na obrobje, nato pa na splet, ostala in obstala kot oaza nakupov s pridihom elitnosti.
Zato so bili kupci še posebno šokirani, ko so jih v soboto, na dan, ko se v Maximarket z avtomobili, priročno parkiranimi v podzemni garaži, pripeljejo tudi podeželani, v blagovnici pričakali varnostniki in zagrajeni koridorji, ki so jim onemogočali dostop do nakupovalnih polic parfumerije v pritličju ter oblek v višjih nadstropjih trgovine. Omejitev nakupov je bila posledica zaostritev razmerij med lastnikom poslopja Mercatorjem in najemnikom trgovin Modiano. Slednja naj bi prvemu dolgovala 3,5 milijona evrov najemnin za vse poslovalnice, ki jih imajo odprte v prostorih Mercatorjevih nakupovalnih centrov. Toda nobena že od pretekle srede zaprta Modianina trgovina ni v javnosti odjeknila tako kot sobotno dogajanje v Maximarketu. Trenutno ni znano, koliko časa bo bleščeča notranjost Maximarketa ograjena kot gradbišče in koliko časa bodo spomeniško zaščiteni vetrolovi ostali zapahnjeni z napisi, da je »vstop prepovedan zaradi varovanja ljudi in premoženja«. Niti se ne ve, kakšna bo sploh prihodnost te blagovnice. Ve se le, da mora zunanjost stavbe skupaj s pasažami ostati nedotaknjena, saj je del kulturno-spomeniške zaščite celotnega Trga republike.
In to je poleg navidezne elitnosti drugi razlog, zakaj so Ljubljančani zaskrbljeni zaradi dogajanja v Maximarketu. Prostor Trga republike je namreč osrednja državotvorna točka ne le mesta, temveč države. Barikade v Maximarketu pa so že drugi kapitalski poseg v ta prostor v zadnjem letu. Spomladi je završalo, ko je NLB oznanila, da bo zapustila in prodala stolpnico TR2, župan Ljubljane pa je k temu še prilil olja, ko je dejal, da je to odlična pozicija za petzvezdični hotel.
»Razprodaja kulturne dediščine!« so tedaj zagnali vik in krik zaščitniki javnega prostora, kot da ne bi vedeli, da javnost že desetletja nima več neposrednega odločilnega vpliva na dogajanje v mestnem prostoru. Žal je tudi večina kulturne dediščine Trga republike v zasebni lasti in o njeni uporabi odloča izključno in samo kapital. Lastnikom prostorov Maximarketa je verjetno popolnoma vseeno, kako ta hip izgledajo ikonični vetrolovi veleblagovnice, pomembno jim je le, da so zaščitili svojo lastnino, Maxijeva legenda pa je v poslovnem sporu postala postranska žrtev. Tako kot so postranske žrtve Ljubljančani, ki so prisiljeni pred priprtimi vrati trgovine opazovati petelinjenje pravnikov in piarovcev poslovnih subjektov, delujočih v poslopju, ki ima za mesto tako pomembno emocionalno in kulturno vrednost. Vprašanje je, ali bo Maxijev kruh sploh še kdaj mehak, ali pa bo za njim ostala le še trda in presušena skorja.
