V minulih tednih smo lahko v državnem zboru ujeli zanimivo razpravo ob implementaciji odločbe ustavnega sodišča o istospolnih parih, ko je poslanka stranke, ki stavi na tradicionalne vrednote, izjavila, da je »knjiga vseh knjig« nad ustavo. Izjava je za slovensko republiko, ki temelji na družbenem dogovoru, zaobjetem v ustavi, skrajna in problematična, priča pa o tem, kako različne poglede imamo na temeljno listino, ki povezuje slovensko družbo. Zaradi občutljivosti teme o spremembah ustave se je drži tudi oguljena fraza, da se ustavo spreminja s tresočo roko.
Vendar pa to ne pomeni, da ustava ne bi smela biti podvržena kritični presoji in posodobitvam. V 30 letih samostojne Slovenije so jo različne sestave državnega zbora spremenile enajstkrat, bilo pa je kar 43 pobud za njeno spremembo. To potrjuje zgoraj omenjeni rek, očitno se je poslancem precej tresla roka, ko so imeli na dnevnem redu ustavne spremembe. Zato se pred novim krogom pobud o spremembah ustave, ki ga je sprožil predsednik vlade Robert Golob, zastavlja vprašanje, ali bo strankam v novi sestavi državnega zbora uspelo spremeniti nekaj področij, o katerih že dolgo obstaja širok konsenz tako v političnih kot strokovnih krogih, da je treba pravila izboljšati in modernizirati. Od imenovanja vlade do razbremenitve ustavnega sodišča in volilnega sistema. Čeprav je v državnem zboru le pet političnih strank – kar bi morda napeljevalo k prepričanju, da bodo morda tokrat lažje uskladili različne poglede kot v preteklosti –, pa prve izjave pričajo, da ni problem toliko v številu političnih strank, ampak v viziji, kakšne spremembe sprejeti.
Po običaju so spremembe možne le v tolikšni meri, kot jih dopušča politična realnost. In ta, kar je dobro znano, ostaja zapletena. Resda je v parlamentu manj strank, a zaradi nezadostne večine ima koalicija zvezane roke, saj premore 53 poslanskih mest, ustavne spremembe pa je mogoče potrjevati z vsaj 60 glasovi podpore. V stranki SDS so z dosedanjim odnosom dokazali, da jih iskanje kompromisov ne zanima oziroma jim je ljubša avtistična drža čepenja v parlamentarnem kotu, kjer nameravajo točiti krokodilje solze. To krepi pozicije stranke NSi, ki je po aprilskih volitvah napovedala zmernejšo držo. Sprejeli so dialog z Gibanjem Svoboda in drugimi koalicijskimi strankami o ustavnih spremembah ter sodelovanje pri vodenju države, ko mora odgovornost prevzeti opozicija (vodenje komisij za nadzor obveščevalno-varnostnih služb in javnih financ). Nov veter, ki je zavel po hodnikih državnega zbora, smo zasledili tudi ob glasovanju o zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, kjer je prišlo do zanimivega razpleta, ko je dvig plač v javnem sektorju podprla opozicijska NSi, koalicijska Levica pa je zakonu nasprotovala, zato večine njenih poslancev na glasovanju sploh ni bilo, da ne bi nasprotovanje vladnemu zakonu postalo preočitno.
Kovanje širokega zavezništva z delovnim naslovom Koalicija za ustavne spremembe je tako očitno, da je predsednik SDS Janez Janša na vprašanje, ali misli, da obstaja povezava med Gibanjem Svoboda in NSi, odgovoril, da tega ne misli, ampak da vidi, da kadri opozicije ostajajo v upravah in nadzornih svetih. Pripomba Janše je seveda licemerska, ker političnim konkurentom očita nekaj, kar je sam še bolj intenzivno in obsežno počel, ko je vodil svojo tretjo vlado. Čeprav je Robert Golob s pomočjo koalicijskih partnerjev ob asistenci NSi zastavil ambiciozen načrt ustavne reformacije, še zdaleč ni mogoče napovedati, kaj se bo iz tega izcimilo. Izkušnje iz preteklosti nam narekujejo previdnost in potrpljenje. Realno je pričakovati, da nekaj sprememb ustave bo, a bodo manj pomembne. Dosežek pa bi bil, če bi jim uspelo ukiniti državni svet in izboljšati volilni sistem.
