V UKC Ljubljana je pri zdravljenju prirojenih srčnih napak znova vzniknilo nezadovoljstvo zaposlenih, smo jeseni 2012 poročali v Dnevniku. »Moti jih predvsem, da še vedno ni trajne rešitve za operacije otrok,« smo povzeli pritožbe sogovornikov, ki so bili po letih pretresov vse bolj obupani. Dobro desetletje pozneje bi lahko krizo v tem programu zdravljenj opisali enako. Trajne rešitve za težave otroške srčne kirurgije, ki so zaznamovale mandate vrste direktorjev bolnišnice in ministrov za zdravje, še vedno ni.
Program je v tem času zapustila vrsta ljudi, ki so sodelovali pri zdravljenjih otrok. Nekateri so odšli tudi iz bolnišnice ali celo iz države. Slabi medsebojni odnosi so bili med redkimi stalnicami. Kar ne pomeni, da si ljudje, ki so si bili v laseh, niso želeli izboljšanja razmer. V ozadju njihovih sporov so bile dileme, kako umestiti program z dokaj majhnim številom operacij. Rešitve, ki so bile na mizi, niso bile nikoli idealne, klinični center pa je bil vedno znova odvisen od dogovorov z zdravniki, ki delajo v tujini. Sodelovanje različnih strok pri kompleksnih zdravljenjih je bilo od nekdaj zahtevno, a je k slabemu vzdušju, trenjem in odhodom prispevala tudi stalna negotovost. Ta se je povečala po še enem odhodu kirurga, v bolnišnici pa upajo na ponovni prihod nekdanjega sodelavca, ki je pred leti odšel ravno zaradi neurejenih razmer. Hkrati ne skrivajo, da je leta 2019 ustanovljeni center za obravnavo bolnikov s prirojeno srčno napako ostal »lupina brez vsebine«.
Tudi druga trajna žarišča slovenskega zdravstva so tesno povezana s slabim načrtovanjem. Ko so začeli po državi pred desetletjem rasti urgentni centri, je vsebina za njihovimi zidovi ostajala v ozadju. Zapleti pri gradnji, s katero se je mudilo zaradi rokov za črpanje evropskih sredstev, so bili šele začetek preglavic. Razmerja med bolnišnicami in zdravstvenimi domovi niso bila nikoli zares dorečena, kar je vodilo v vrsto sporov med akterji v obeh delih zdravstva. Tudi v tem primeru je bila v igri vrsta različic prihodnje organizacije, a se nobena ni obdržala. Urgentnih zdravnikov, na katerih bi morala po prvotnih načrtih sloneti oskrba v urgentnih centrih, tam skorajda ni, smo v Dnevniku poročali v začetku tedna. Bolnišnice luknje krpajo s pomočjo drugih specialistov, kar vodi v zastajanje dela na njihovih matičnih oddelkih – in tudi odhode izkušenega osebja.
Težave nujne medicinske pomoči so bile, podobno kot dogajanje v otroški srčni kirurgiji, v preteklosti prikladne pri nabiranju političnih točk. V obdobjih zatišja se oblasti s slabostmi pri organizaciji zdravljenj ne v eni ne v drugi niso kaj dosti ukvarjale. Podobno velja za druge šibke točke v sistemu. Načrtov, kakšna naj bo javna mreža, marsikje ni, kadar že so, pa so bili vedno znova polni lukenj in izpostavljeni stalnim spremembam. Kar zdravstvenih ministrov ni oviralo, da ne bi mandatov začenjali z neskončnimi analizami obstoječega stanja in izgovarjanjem na napake predhodnikov.
Dolgoletno izmenjavanje brezbrižnosti in moraliziranja je pripeljalo do stihijskega razvoja zdravstva. Nered, ki je vgrajen v zdravstveno oskrbo prebivalcev, je tudi v srži zadnjega dogajanja. Razmisleki, kako do boljšega sodelovanja med ljudmi, ki delajo drug ob drugem, niso odveč. A globlji vzroki sporov bodo odpravljeni šele, ko bo lupine zamenjala dobro premišljena javna mreža. Če bi bila vloga vsakega od akterjev, ki s prstom kažejo drug na drugega, jasna vnaprej, bi bilo lažje. Krize, ki občasno izbruhnejo na plano, sicer pa tlijo tik pod površjem, več kot o odnosih med vpletenimi povedo o slovenski zdravstveni politiki.
