Ko je pred dobrim letom bosanska skupina Dubioza kolektiv z nastopom v Svetu Evrope poslance tako razgrela, da so zaplesali ob njihovi skladbi Spravite me v Ameriko, ki je v bistvu poklon eni sami domovini, ki je ne gre zamenjati za novo, nihče od evropskih predstavnikov ni okamenel na svojem stolu. Ne gre jim zameriti, komad je res dober. Toda žal nihče ni dojel porogljive pripombe članov skupine, naj jim poslanci uredijo kakšen delovni vizum v Strasbourgu, da bodo tudi sami – tako kot 20 odstotkov državljanov BiH, ki so v minulih letih zapustili državo – lahko začeli na novo. BiH bi v tem kontekstu lahko zamenjali s katero koli drugo državo v regiji, ki je soočena z begom možganov.

Glasbe Dubioza kolektiva na zahodnobalkanskem vrhu v Tirani včeraj niso vrteli. Izbor za kulturni program vrha, ki je prvič potekal v kateri izmed držav kandidatk, kar naj bi prikazovalo še eno simbolično zavezanost Unije, da se regija pridruži evropski družini, je obsegal ples albanskega narodnega izročila, eno izmed pomembnejših evropskih oper in hip hop ples skupine mladih, oblečenih v modra oblačila s potiskom rumenih evropskih zvezdic. Albanija se je kot gostiteljica, ki ji Eurobarometer izkazuje najbolj proevropsko prebivalstvo v regiji, pokazala v svoji najboljši evropski luči, ki se je ne bi sramovala nobena članica EU. Kako zelo je ruska agresija na Ukrajino spremenila evropsko dinamiko in interes za regijo, je bilo razvidno predvsem iz prešernega, optimističnega vzdušja albanskega premierja Edija Rame, ki je v zadnjih letih rad vedno znova rekel kakšno pikro čez širitveno upehano EU. Upravičeno. Njegova država je bila zaradi paketnega pristopa, v skladu s katerim se pristopna pogajanja odprejo hkrati s Severno Makedonijo, vse do letos talka dvostranskega spora o jezikovno-identitetnih vprašanjih med Sofijo in Skopjem.

Francoski angažma za odpravo te blokade je bil najvidnejši znak spremenjenega političnega odnosa Evropske unije do svoje periferije. Slovensko udejstvovanje, da se BiH še pred koncem leta podeli status kandidatke za članstvo v EU, je bilo nadaljevanje te zgodbe povečanega pomena regije. Vse več držav je ob pogledu na rastoč vpliv Rusije in Kitajske v regiji začelo zagovarjati vključitev zahodnobalkanske šesterice v EU. Še pred meseci je zavzemanje Ljubljane za hitro dodelitev statusa kandidatke BiH delovalo iluzorno – tudi zaradi trajajočih medsebojnih blokad treh narodov znotraj BiH. Toda po odločitvi evropske komisije, da s predlogom za status kandidatke BiH namesto palice kot spodbudo za nujne reforme uporabi pristop korenčka, se ozračje v BiH vsaj delno spreminja, pogojna dodelitev statusa kandidatke prihodnji teden pa ni več nemogoča.

Balkan se je z dolgoletnih opisov kot območja migrantskih žepov spet vrnil na radar Evropske unije kot območje, ki se ga ne sme več zapostavljati. Še pred meseci so Berlinski proces, Odprti Balkan in nazadnje tudi novoustanovljena Evropska politična skupnost delovali kot obvodi polnopravnemu članstvu zahodnobalkanskih držav v Evropski uniji. Toda gospodarsko-politične iniciative različnih botrov (Nemčije, ZDA in Francije) v na novo odkritem evropskem interesu za Zahodni Balkan sedaj ponujajo podobo nečesa, kar dopolnjuje širitveni proces, katerega glavno domačo nalogo morajo s svojimi reformnimi prizadevanji še vedno opraviti v regiji. Z vse tesnejšo navezavo držav na Evropsko unijo na področjih, ki so državljanom Balkana pomembna že sedaj, sedemindvajseterica daje največ, kar v tej fazi pristopnega procesa poleg razvojne predpristopne pomoči in ob vedno znova močnih zagotovilih za širitev lahko ponudi. Možnost izobraževanja na evropskih univerzah, prosto prehajanje regionalnih meja z osebnimi izkaznicami, medsebojno priznavanje diplom, pa tudi znižanje stroškov gostovanja v telekomunikacijskih omrežjih so pridobitve za regijo, ki jih zmorejo opaziti tudi državljani.

Priporočamo