Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen se je pri opisu prelomne odločitve evropske komisije, da državam članicam predlaga dodelitev statusa kandidatke za članstvo Bosni in Hercegovini, zatekla k predstavitvi aktualnih zgodovinskih okoliščin kot »vetra sprememb, ki veje po Evropi«. Dobrih trideset let po padcu Sovjetske zveze, ko se je nemška skupina The Scorpions v začetku devetdesetih let s pesmijo Veter sprememb poklonila geopolitičnim spremembam v Evropi in Sovjetski zvezi, ta pesem in njena sporočilnost še vedno živita.
Prelomnost trenutka je dandanes za Evropo kot celino podobna kot konec osemdesetih let. Evropska komisija je to končno razumela tudi pri vprašanju jare kače vključevanja zahodnega Balkana v Evropsko unijo. S predlogom za podelitev statusa kandidatke BiH, potem ko bo ta izpolnila osem od štirinajstih dolga leta znanih in zahtevanih reform, si je tehnicistična evropska komisija drznila vsaj malce skočiti čez svojo senco vztrajanja pri doseganju mejnikov in izpolnjevanju ciljev.
Evropska unija se je dolgo spraševala, kaj ji je še storiti, da bi politične elite v BiH prepričala, da končno opravijo svojo domačo nalogo in vzpostavijo temelje delujoče države, ki se lahko slednjič začne pogajati o usklajevanju nacionalne zakonodaje z evropsko. V minulih letih je uporabila cel diapazon groženj in spodbud, ki so segale od zmanjšanja predpristopne pomoči do vedno znova izražene deklarativne podpore evropski perspektivi države. Nič od tega se ni obneslo pri nacionalističnih političnih elitah treh narodov, ki so bile zadovoljno nezadovoljne s statusom quo daytonske ureditve, s katero je njihova volilna baza, posledično pa tudi same, lahko nadaljevala ribarjenje v kalnem.
Z vojno v Ukrajini se je zahodni Balkan, z njim pa tudi BiH kot ena izmed dveh najbolj nevralgičnih točk stopicanja regije na mestu, spet pomaknil v središče pozornosti Evropske unije. Hitra podelitev statusa kandidatk za članstvo v Evropski uniji Ukrajini in Moldaviji, do katere je prišlo ne glede na njuno neizpolnjevanje pogojev za tovrsten status, je bila za EU prvi prelomljen tabu. Zakaj tega statusa ni dobila tudi BiH, je bil v tem pogledu povsem umesten pomislek. Resda država ne živi v okoliščinah ruske agresije ali njene grožnje, toda simbolna podelitev statusa kandidatke bi lahko bila najbolj oprijemljiva spodbuda, da država dobi novo upanje, da luč polnopravnega članstva na koncu evropskega tunela res obstaja, in da se umirijo nacionalistični izbruhi treh narodov ter ustavijo secesionistične težnje Milorada Dodika.
Prav s tega vidika gre razumeti predlog evropske komisije za podelitev statusa kandidatke BiH. Vezan je na enako logiko kot poprejšnja podelitev tega statusa uradnemu Kijevu in Kišinjevu. Razlika je v tem, da evropska komisija ne predlaga takojšnje podelitve statusa uradnemu Sarajevu, temveč šele po izpolnitvi osmih pogojev. Zgodovinski skok evropske komisije čez svojo tehnicistično senco je zato polovičen. Glede na slabe izkušnje minulih let je tudi razumljiv in zato verjetno največ, kar je evropska komisija v tem trenutku lahko naredila, ne da bi še odločneje zamajala temeljno logiko širitvenega procesa. Žogico je poslala na igrišče držav članic, ki se morajo s takšno pospešitvijo pristopnega procesa strinjati, kot tudi na igrišče političnih elit v BiH. Veter sprememb je zapihal v Bruslju, a zaveti mora še v sedemindvajsetih prestolnicah EU, pa tudi v Sarajevu, Banjaluki in Mostarju.
Čeprav je evropski komisar za širitev Oliver Varhelyi poudarjal, da do takšne ponudbe pride zgolj enkrat v življenju, namenjena pa je ljudstvu BiH, bo domačo nalogo izpolnjevanja pogojev slednjič morala opraviti politična elita. Prva luč na koncu evropskega tunela s predlogom za podelitev statusa kandidatke BiH lahko civilni družbi služi zgolj kot vzvod pritiska na politike, da prve reformne domače naloge končno vendarle opravijo.
