V švicarskem Luzernu se danes začenja prva velika mednarodna mirovna konferenca, ki je v precejšnji meri srečanje enako mislečih. Na mirovnih konferencah se praviloma srečujejo nasprotniki in sovražniki, države torej, ki pogosto sočasno s pogajanji pred prihajajočim mirom izvajajo še obsežne vojaške operacije za izboljšanje pogajalskih pozicij. Na mirovnih konferencah se ne srečujejo države, ki se že kar uvodoma strinjajo o modalitetah, kako bi moral biti videti prihodnji mirovni dogovor nekega konflikta. V tem je vsaj delna težava te mirovne konference za Ukrajino, na kateri se bo razpravljalo o mirovnem predlogu Volodimirja Zelenskega, ki je v svojih desetih točkah zaokrožena celota, a v končnem mirovnem dogovoru z Rusijo, ko bo do njega prišlo, verjetno ne bo v celoti upoštevan.
Kar neverjetno bi bilo, da se večina mednarodne skupnosti ne bi mogla strinjati o nujnosti vzpostavitve miru ali tem, da se mora v mednarodnih odnosih spoštovati mednarodno pravo, kot bo predvidoma zapisano v sklepni deklaraciji vrha. Pa vendar tudi ni nujno, da bodo vse sodelujoče države svoj podpis postavile pod to sklepno deklaracijo. Kajti polovica udeleženk konference bo z globalnega juga, območja, kjer je mogoče najti vsa stališča do ruske agresije: nasprotovanje, podporo in vzdržanost. Da v Švico ne bo Kitajske, za kar so si v Ukrajini in Evropi zelo prizadevali, je jasen znak, da cilj Zahoda s konferenco ustvariti dodaten pritisk na Moskvo in delno diplomatsko osamiti Rusijo ne bo v celoti dosežen. Devetdeset sodelujočih držav in mednarodnih organizacij je sicer lepa številka, vendarle je to tudi zgolj polovica mednarodne skupnosti. Če manjka največji ruski zaveznik, ki je pred meseci v obtok spravil svojo različico okvirnega mirovnega dogovora, potem na politični ravni, kaj šele na bojišču, razmere niso dovolj zrele, da bi se lahko začeli resni pogovori o miru.
Predlogi za zagotovitev energetske, jedrske in prehrambne varnosti Ukrajine ter izmenjava vojnih ujetnikov so še najmanj neproblematični deli načrta Zelenskega in jih bo verjetno v takšni ali drugačni obliki mogoče najti tudi v končnem mirovnem dogovoru. Veliko vprašanje pa je, kako bo z ukrajinsko željo po ponovni vzpostavitvi ozemeljske celovitosti, umikom ruskih enot in vzpostavitvijo posebnega tribunala za vojne zločine Rusije. Da bi se tudi takšne zahteve znašle v končnem mirovnem dogovoru z Rusijo, bi moralo priti do popolne kapitulacije Moskve. Glede na to, da Rusija še kar zaseda petino ukrajinskega ozemlja, za zdaj nič ne kaže, da bi se ta predvidevanja iz načrta Zelenskega ta čas lahko izpolnila. Prav nasprotno. Vladimir Putin je s potekom frontne črte lahko tako zadovoljen, da na predvečer mirovne konference Ukrajino in njene zaveznice izziva z nespodobno ponudbo, ki ima namen povzročati delitve in sejati dvom. Če se ukrajinske sile umaknejo iz štirih svojih regij, ki si jih je Rusija pripojila, bo ruska vojska končala ogenj, se glasi nova Putinova pravljica.
Spet se postavlja vprašanje, kdaj bi lahko prišlo do miru. Prav v tem je težava Ukrajincev, Evropejcev in Američanov. Nihče ne ve. Vsa zahodna koalicija z Ukrajino želi takšno izhodišče za pogajanja, da bo Putin najpozneje za zeleno mizo dokončno izgubil vojno. A da bi to dosegli, je treba doseči preobrat v vojni, ki ji že rečejo »vojna brez konca«. Sedemnajst obrambnih sporazumov, ki jih je za večinoma desetletna obdobja Ukrajina sklenila s svojimi zavezniki, so zagotovilo, da se vsaj toliko časa še lahko nadaljuje morija. Še naprej ostaja neznanka, kakšen bo vpliv ameriških volitev. Čeprav so tudi ZDA sklenile dolgoročni obrambni sporazum z Ukrajino, še zdaleč ni gotovo, da bo v primeru Trumpove zmage ta tudi vzdržal. Vsaj do ameriških volitev bo morala bojevanja in vzdržljivosti enih in drugih, tako Rusov kot Ukrajincev in njihovih zaveznikov, ostala nespremenjena.
