‘Dobrodošli na proslavljanje,« je dosedanji predsednik Srbije Aleksandar Vučić pozdravil goste v svojem volilnem štabu, nekaj ur preden so bili razglašeni delni rezultati izrednih parlamentarnih volitev. Ko so prešteli polovico glasov, se je njegova stranka približevala polovici mandatov v parlamentu. Za oblikovanje vlade ne bo potrebovala glasov manjšinskih strank. Triumf. V napovedi še niso bili vključeni glasovi iz Beograda, kjer je zelo dobro kazalo opoziciji, združeni pod pozivom proti nasilju, vendar je bil trend od začetka popolnoma jasen. Vučić bo ostal predsednik države, njegova stranka pa bo najmočnejša v državi. Zmaga!
Zmagal je, ker je zmagal že davno, preden je vstopil v politiko. To je najmočnejša politična figura, ki vodi državo, ne glede na to, katero funkcijo zaseda. Lahko je predsednik stranke, vlade ali države, v vsakem primeru je politik, ki je edina referenca za vse ostale zavezniške in opozicijske politike. Njegov glas odloča o politični dinamiki države, ekonomskem razvoju, zunanji politiki in odnosih z vsemi silami, ki imajo interese med Zagrebom in Istanbulom.
Zmagal ni leta 2023. Zmagal je že leta 1988, ko so protestniki s Kosova v zavezništvu s srbskimi nacionalisti iz Vojvodine v Novem Sadu zrušili vlado avtonomne pokrajine in začeli proces imperialne širitve srbske države na celotno etnično ozemlje Srbov. Tam je bila v velikem političnem zamahu preizkušena strategija pretvorbe socialistične ideologije Jugoslavije v nacionalistični populizem nekdanjega komunističnega vodstva države. Formulo je nekaj prej preizkusil Slobodan Milošević, ki se je z nacionalističnim programom polastil srbske komunistične partije in z briljantnim manevrom za nacionalne cilje mobiliziral oborožene sile celotne države. Populizem je leta 1989 preizkusil, ko je na Kosovo pripeljal milijon Srbov in v fantastičnem govoru napovedal vojno svojega naroda proti državi.
Vučić je bil najbolj uspešen učenec zelo zahtevnega šolskega programa. Desetletja preden so se populizma oprijeli njegovi današnji zvezdniki Vladimir Putin, Viktor Orban, Jaroslaw Kaczynski, Geert Wilders, Marine Le Pen in Giorgia Meloni, so ga izmojstrili v srbski politiki. Donald Trump je takrat bil obskurni trgovec z nepremičninami.
Vučić se je kalil v milici Vojislava Šešlja in je z judovskega pokopališča spremljal bombardiranje Sarajeva. Bil je minister za propagando Slobodana Miloševića, demokratično izvoljeni poslanec srbskega parlamenta in minister za obrambo. Na vsaki funkciji je bil briljanten in konsistenten, njegova politika retorično kaotična, vendar z natančnim in izostrenim centrom. Za razliko od ostalih populističnih diletantov, ki vedno znova napovedujejo revolucijo, je Vučić politik kontinuitete.
V kratki predvolilni kampanji letošnjega leta je bila oživljena nacionalna politična agenda, ki je nespremenjena od sredine osemdesetih let. Formula je preprosta. Srbi živijo v Srbiji, v Črni gori, na Kosovu in v Bosni in Hercegovini. Cilj politike je razširitev srbske države na vsa ozemlja, kjer živijo Srbi. Okrog tega so potekale vojne in nastale nove države. Vučićeva politika vse države v soseščini razume kot začasne in prehodne fenomene. Sebe in svojo državo predstavlja kot nedolžno žrtev in čisto junakinjo. To nima konkurence.
