Finančna kriza na RTV Slovenija se je po tihem napovedovala vse leto, zdaj pa so številke postale javne: že do konca septembra je javnemu zavodu primanjkovalo 7,2 milijona evrov, ob koncu leta pa bo predvidoma manjkalo 10,5 milijona evrov. Težave se bodo predvidoma nadaljevale tudi v prihodnjem letu. Vodstvo RTV Slovenija in člani sveta zavoda so na seji v sredo že spregovorili tudi o možnih ukrepih za zamejitev odhodkov: posegli naj bi v različne programe glasbene produkcije, informativni program drugega programa Televizije Slovenija in priljubljeni Radio SI, pa v programe radia in televizije Koper ter Maribor, založniško dejavnost in nekatere druge segmente. Pogovarjajo se tudi o znižanju plač.
Kolikšna bo letošnja izguba, je bilo v prvi polovici leta mogoče zgolj ugibati, saj je prejšnje vodstvo podatke o poslovanju prikrivalo. Pred prihodom nove uprave je svet RTVS napovedoval, da naj bi letošnja izguba znašala do devet milijonov evrov. Gre za okoli šest odstotkov letnega proračuna, učinek primanjkljaja, ki se nabira iz meseca v mesec, pa je še mnogo večji, saj uprava velik del denarja porabi za plače in fiksne stroške. V variabilnem delu proračuna ima zelo malo manevrskega prostora. RTV Slovenija mora že za to, da izplača plače, vsak mesec najeti likvidnostno posojilo. Julija so se pri državi zadolžili za 1,3 milijona evrov, avgusta za 4,7 milijona, septembra za dva milijona evrov. Posojilo sicer vsak mesec sproti vračajo, a šele po tem, ko RTV Slovenija od gledalcev in poslušalcev prejme nakazila mesečnega RTV-prispevka. Poenostavljeno povedano: osrednji javni medijski zavod, stoletna institucija, ki je republiko po drugi svetovni vojni pospremila v svobodo in leta 1991 ob osamosvojitveni vojni v neodvisnost, nima več niti enega odstotka »rezerve«, da bi svojim ljudem plačala za opravljeno delo. Ob tem spoznanju je mogoče bolje razumeti ogorčenje zaposlenih, ki so spomladi nemočno spremljali, kako prejšnji generalni direktor kupuje velike količine likovnih grafik, ki naj bi krasile stene pisarn. Parafraza zgodovinske farse se ponuja sama: če ni denarja za plače, pa naj se delavci najedo duhovne hrane.
Ali gre lahko javni zavod v stečaj, se glasi vprašanje, ki to jesen kroži med zaposlenimi. Vprašanje zaenkrat ostaja retorično. Na RTV Slovenija se začenja obdobje interventnih ukrepov, ki naj bi preprečili najslabše izide. Za ilustracijo: svetniki so na zadnji seji upravi naročili, naj pripravi seznam nepremičnin, ki jih bo mogoče prodati. Pred mesecem dni je predsednik uprave Zvezdan Martič že obiskal tudi predsednika vlade Roberta Goloba. Informacije s tega sestanka so zelo skope, verjetno pa je premier slišal, da ima država možnost dodatno financirati nekatere dejavnosti, ki jih opredeljuje zakon o RTVS – denimo programe za manjšine – ne da bi dvignila višino RTV-prispevka. Slednje bi sicer dokaj elegantno rešilo finančne težave. Finančni primanjkljaj bi se dodobra razrešil že z zvišanjem prispevka za simboličen evro na gospodinjstvo ali, kar bi bilo bolj pravično, z odmero višine prispevka glede na dohodek gospodinjstva. Vendar si vladna koalicija tega ne upa storiti, saj bi naletela na politično zaznamovani revolt ljudstva. Janševi SDS je sicer RTV spolzela iz rok, a v zraku je ostalo temeljno populistično sporočilo, da je RTV-prispevek še eden od davkov, ki se jim je treba upreti. Paradoksno bi bilo za RTV trenutno celo bolje, če bi se res financirala iz davkov. Navsezadnje, tudi likvidnostna posojila prejema od države. Na koncu pa bo v vsakem primeru država tista, ki bo morala rešiti RTV. Sama od sebe se bo težko.
