Slabo kaže tudi civilnodružbenim pobudnikom, saj morajo zbrati overjene podpise petih odstotkov občanov, kar je zelo visok in že od začetka jasno nedosegljiv prag. Še prejšnji teden so imeli samo desetino potrebnih podpisov, rok pa se izteče v nedeljo. Referendumski diverziji sta dosegli svoje, in sicer da se je veljavnost odloka prestavila, dokler mestni svet ne odloči o svetniški referendumski pobudi in dokler se ne izteče rok za zbiranje podpisov. Odlok, sprejet v začetku julija, je namreč pet območij znotraj krajinskega parka izvzel iz pristojnosti Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN): zdaj je za vse dogodke v parku potrebno soglasje zavoda, po novem bi organizacija dogodkov na izvzetih območjih zahtevala soglasje občinskega oddelka za okolje.
Kratkoročni cilj referendumske pobude je bil tako dosežen, saj odlok ni mogel začeti veljati že v začetku poletja, kar bi Magnificu omogočilo veliki jubilejni koncert v Tivoliju. To je bila taktično učinkovita odločitev, a račun za ta manever bo šele prišel. Pobudniki so referendum utemeljili kot plebiscit o širšem vprašanju, vmešavanju politike v odločanje in avtonomnost strokovnih organizacij. Ljubljanski župan pa ni od včeraj in je takoj razumel izziv. Pa ne nevarnosti vmešavanja politike v stroko, ampak vmešavanja ulice ali bognedaj opozicije v politiko mesta. Na očitek o vmešavanju politike v avtonomne institucije je župan odgovoril – z vmešavanjem.
Županu, ki ni od včeraj, je pomagalo, da državo in pristojno ministrstvo vodi stranka, ki pa je od včeraj. Predzadnji teden julija sta ljubljanski župan in minister za naravne vire in prostor imela sestanek o tem vprašanju. »Minister in župan sta se dogovorila, da se – ne glede na odločitev v upravnem postopku – omenjeni koncert na lokaciji v parku Tivoli ne izvede,« so takrat razposlali medijem z ministrstva in napovedali moratorij na dogodke v parku, dokler se ne pripravi upravljalski načrt parka, pri oblikovanju katerega naj bi sodelovali tudi ZRSVN in predstavniki civilne družbe. Sporočilo je presenetilo, ker, kot je nam znano, niti ljubljanski župan niti minister za okolje nista Magnificova menedžerja. Verjetno ne po naključju je ministrstvo le nekaj dni po tem sestanku razveljavilo zadnjo odločbo ZRSVN in izdalo soglasje za koncert Magnifica v Tivoliju, in istega dne, ko so dobili dolgo pričakovano soglasje, so organizatorji določili novo lokacijo koncerta. Kako bi to sosledje dogodkov lahko razumeli drugače kot vmešavanje politike v postopek zasebnega akterja in njegovo prošnjo, ki je stvar presoje zavoda oziroma kasneje ministrstva?
Manever je bil potreben, ker je ljubljanski župan tako dobil asa v rokavu: ministrstvo je razveljavilo odločbo zavoda in podalo soglasje za koncert, ki se na koncu ni zgodil, ker ljubljanski župan spoštuje naravo, še bolj kot stroka, ki vendarle dovoli koncert v Tivoliju. Šah mat za vse, ki jih je Magnifico na koncertu v neposrednem prenosu na RTV označil kot »brezdušne temne sile«.
Lokalni referendum ni imel šans. Tudi zato, ker povprečni občan živi svoje življenje in težko sledi tej množici odločb in sestankov, da bi si vzel čas in se odpravil na neprijeten obisk na upravno enoto. Magnifico je imel koncert drugje in stvar je za večino zaključena. Po drugi strani pa je občina na mnogih področjih deležna številnih kritik taistih krajinskih arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev in podnebnih aktivistov, ki so se združili v nasprotovanju referendumu. Referendum so javnosti predstavili kot preizpraševanje širše politike občine, spodletelost referenduma pa bo župan seveda deloma upravičeno imel za potrditev te širše politike.