Z zamenjavo vlade, odhodom SDS v opozicijo in nastopom Gibanja Svoboda si je večina volilk in volilcev obetala pozitivne spremembe politične kulture. Da bosta diktaturo navodil, argument moči in pripadnost politični opciji zamenjala strpen dialog in moč argumentov. Da bodo ključne posameznikove sposobnosti, in ne strankarska izkaznica. Dogajanje v svetu zavoda UKC Maribor je ta pričakovanja poteptalo v tla. Z menjavo vladnih odposlancev v svetu, torej odpoklicem tistih, ki jih je izbrala SDS, se kultura ni izboljšala. Poslabšala se je.
Novinarska kolegica, ki že več kot dve desetletji spremlja dogajanje v mariborskem zdravstvu, je enemu izmed svetnikov, izbrancev Svobode, ogorčeno razlagala, da tako nesramnega, oholega in kaotičnega delovanja sveta zavoda UKC Maribor še ni doživela. Članu sveta zavoda je ob tem šlo na smeh. Tudi med četrtkovo sejo, na kateri so nadaljevali z odstavljanjem direktorja Antona Crnjaca, se je ta isti svetnik zopet sprehajal med novinarkami. Tokrat jim je prostodušno priznal, da se mu sanja ne, zakaj je nekaj minut prej, na glasovanju, dvignil roko. Marioneta lutkovnega gledališča Svoboda.
V takšnih razmerah je nazadnje prevladalo spoznanje, da mora pametnejši popustiti. Anton Crnjac se je v četrtek strinjal s sporazumom, po katerem bo imel do konca septembra čas izprazniti pisarno, nakar bo do upokojitve sedel na odlično plačanem zdravniškem delovnem mestu. Direktorski položaj bo jeseni zapustil z dvignjeno glavo. Le dan potem, ko je privolil v odhod s funkcije, je bil namreč v odstop prisiljen tudi tisti, ki ga je najbolj zavzeto »žagal«: minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Direktor se bo tolažil tudi s podatkom, da je UKC Maribor v njegovem času imel – v primerjavi z drugimi slovenskimi bolnišnicami – zgledne poslovne rezultate.
Krivično bi bilo Crnjaca kovati v nebo. Številke ne povedo celotne zgodbe. Crnjac ni bil dober menedžer, veliko zaposlenih v UKC Maribor je doživelo poslabšanje medčloveških odnosov in se pritoževalo nad spornimi kadrovskimi spremembami. Seveda to ni bil razlog, da so odžagali Crnjaca. V prvi vrsti ni bil »njihov«, nad njim je visel madež imenovanja v dobi vladavine SDS. Odstavljanje je pospešila tudi nepotešljiva ambicija Vojka Flisa. Čim prej se želi vrniti na vrh zavoda, ki ga je leta 2021 v sporu zapustil.
Flis se je od takrat politično profiliral. Kot kandidat Gibanja Svoboda se je potegoval za funkcijo župana Maribora in pogorel. Zdaj je mestni svetnik, na sejah se pojavi občasno. Je tudi član strateškega sveta za zdravstvo in tudi v tem organu je večinoma na spisku odsotnih.
Flisovega povratka se najbolj veselijo tisti, ki bodo od te spremembe imeli neposredne pozitivne koristi. Kadrovski vrtiljak Svobode se že vrti. Kdor je iz nevtralnega položaja spremljal Flisov direktorski mandat, zdaj zaskrbljeno zre v prihodnost. Vojko Flis je odličen žilni kirurg in razgledana osebnost. Dober menedžer ni. To dokazuje tudi razsodba sodišča, da je kršil zakon o javnem naročanju. Šlo je za javna naročila v sedemmestnem znesku. Flis je prepričan, da je ravnal pravilno.
Razkrito nezakonito ravnanje Gibanju Svoboda očitno ni tehten protiargument, zakaj se Flisa ne bi vrnilo v direktorsko pisarno UKC Maribor. To ni presenetljivo. Robert Golob se nenazadnje nikoli ni javno distanciral od svojega tesnega zaupnika Miloša Njegoslava Milovića, ki mora zaradi sodelovanja pri fiktivnem poslu Železničarskega gradbenega podjetja za 18 mesecev v zapor.
Dogajanje v svetu zavoda UKC Maribor je nazorno razkril sistem delovanja največje vladajoče stranke. Ključno je, da »naši« pridejo na oblast. Aprila lani so mnogi verjeli, da bo drugače.
