V Sloveniji je trenutno registriranih 7318 beguncev iz Ukrajine. Približno polovico prošenj za začasno zaščito je prejela policija, polovico upravne enote. Možno je, da se nekatere podvajajo. A v vsakem primeru je ukrajinskih beguncev pri nas več, kot jih je slovenski sistem vajen. V preteklih dveh desetletjih je preplet policijskih in administrativnih ukrepov skrbel predvsem za to, da bi bilo ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem, pri nas čim manj. Če jim je že uspelo priti, je država skrbela za to, da so obupali in odšli. Redki posamezniki, ki so se odločili za »boj« s slovenskim azilnim sistemom in sistemom obravnave tujcev, so doživljali razočaranja. Malo jih je vztrajalo in si tu uredilo življenje. Slovenija preprosto ni narejena za takšne stvari.
Dobri ljudje, ki so v minulem mesecu sprejeli ukrajinske begunce na domove, v župnišča, nastanitvene centre, rigidnost slovenskega sistema spoznavajo po hitrem postopku. Zadošča nekaj kratkih pogovorov in potrdi se pričakovano: negotova in zapletena administracija je dodatna obremenitev za ljudi, ki skušajo v tuji državi najti mir. Gospa Vesna Marđonović, na primer, ki na svojem domu v Ljubljani gosti ukrajinski begunki z otrokoma, je po dveh tednih čakanja pred upravnimi okenci že pošteno razočarana. »Dva dopoldneva sem ves čas klicala po telefonu, a oddelka za tujce sploh ni mogoče priklicati,« je povedala. Njeni varovanki iz Ukrajine sta zaskrbljeni, saj dnevi minevajo, onidve pa bi se radi čim prej zaposlili in življenje postavili nazaj na noge.
Pripovedi, žal, zvenijo znano. Slovenski administrativni sistem za obravnavo beguncev in tujcev ni umerjen za odzivanje v roku nekaj dni ali nekaj tednov. Čas se meri v mesecih in letih. Vmes je treba čakati. Največje zavore pa so v sistem vgradili prav ksenofobni politiki, kakršen je Janša. Zdaj sta on in njegov fašistoidni minister Hojs ukrajinskim beguncem sicer na široko odprla vrata. Toda ozka grla v tujskih pisarnah ostajajo.
Težko je reči, da bi se na več tisoč prošenj, ki so bile vložene v zgolj štirih tednih, uradniki lahko odzvali hitreje. V pisarnah jih sedi toliko, kolikor jih je bilo nastavljenih v preteklih letih, in delajo po vzorcih, ki so jim bili predpisani. Vendar bi nekdo moral stopiti pred ljudi, ki pomagajo beguncem, in pred same Ukrajince ter priznati, da hitreje ne bo šlo. Prositi bi jih morali, naj potrpijo. Da bi res razumeli, v kakšno državo so prišli, bi jim lahko predstavili zgodbo iz časa, ko je bila Slovenija na najvišji točki v odnosu do beguncev doslej. Vse ostalo je nižje. Zgodba gre takole: leta 2010 se je slovensko notranje ministrstvo pod vodstvom Katarine Kresal odločilo, da bo z Malte v Slovenijo pripeljalo osem afriških beguncev in jim omogočilo človeka vredno življenje. Tu so bili, tako kot zdaj Ukrajinci, upravičeni do vseh ugodnosti – nastanitve, prehrane, denarne pomoči, stanovanja, šolanja … Slovenija je tedaj računala na to, da se bo na njihovem primeru učila zglednega ravnanja.
In kako je uspelo? V pičlih nekaj mesecih je večina odšla. Tu niso videli perspektive. Nekaj časa so še vztrajali trije, do danes je ostal en sam. V enem od evropskih poročil o tem zgodovinskem projektu premestitve beguncev z Malte je zapisan pomenljiv podatek: eden od njih je bil v Sloveniji tako »frustriran«, da je odšel kar nazaj na Malto.
Ko minister Hojs pripoveduje pravljice, da bo Slovenija poskrbela za tisoče ukrajinskih beguncev, se je treba prijeti za beležnico in resnične zgodbe prebrati še enkrat. x
