Zgodila se je tragedija brez primere. V razbeljenem avtomobilu v majhnem zaselku v Savinjski dolini je umrl še ne dveletni deček. Zaradi vročine. Avto je bil parkiran ob hiši, a na soncu. Okoliščine tragedije uradno niso znane, deček je moral biti v avtu več kot dve uri. Kaj sta počela mama in njen partner, uradno še ni znano, zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti jima grozi večletna zaporna kazen. Javnost se je ob novici razdelila na pol. Na tiste, ki so prepričani, da gre za malomarne starše in da se njim kaj takega ne more nikoli zgoditi. In na tiste, ki mislijo, da se to, da pozabiš na otroka na zadnjem sedežu avtomobila, lahko zgodi sleherniku.
Koliko primerov otrok, pozabljenih v avtu na žgočem soncu, imamo pri nas, ni znano. Sem ter tja mediji poročamo o kakšnem primeru pri nas ali v bližnji soseščini. Največkrat otroke uspejo še pravočasno rešiti. V Umagu so lani, recimo, 7-mesečno deklico iz pred hotelom parkiranega avta, v katerem je temperatura v manj kot uri narasla na več kot 50 stopinj, še uspeli rešiti. Štiriletne deklice v Rovinjskem selu, ki jo je v avtu pozabil oče, ko je samo malo skočil v službo in pozabil na čas, kljub hudemu trudu zdravnikov niso uspeli rešiti. Je bil ta nesrečni oče res grozljiva pošast, ki je ubil svojega otroka?
Kot rečeno, opirati se na statistiko ali celo raziskave pri nas je nemogoče. Gre za še vedno zelo redek pojav. Zato poglejmo v Združene države Amerike. Tam je v obdobju od leta 1998 do 2021 zaradi vročinske kapi v razbeljenih avtih umrlo skoraj 1000 otrok, mlajših od 14 let. Izračunali so, da na milijon otrok, mlajših od 15 let, 15 otrok umre zaradi vročinske kapi, ker so bili zaprti v avtih na soncu. Če so že te številke tako visoke, kako pogosti morajo biti šele primeri, ko starši pozabijo na otroka, pa se nanj k sreči še pravi čas spomnijo. Že samo na podlagi teh številk bi se morali torej bolj kot k tezi, da se to meni ne more zgoditi, nagibati k tezi, da se to lahko zgodi tudi nam.
»Velika večina staršev je prepričanih, da otroka nikoli ne bi pustili samega v avtu. Resnica je drugačna. Lahko se zgodi vsakemu,« je prepričan dr. David Diamond, profesor psihologije na floridski univerzi, nevroznanstvenik, ki že več kot štiri desetletja proučuje človeški spomin, več kot 15 let pa se ukvarja tudi s smrtmi v vročih avtomobilih. Njegove raziskave so pokazale, da so v avtih otroke pozabili skrbniki ali starši iz prav vseh mogočih socialnih, ekonomskih, izobrazbenih in drugih okolij. Lahko se zgodi delavcu v proizvodnji, študentki, profesorju na fakulteti, gasilcu, zdravniku, lastnici vrtca ... je zapisal znanstvenik v eni od razprav. Enako tudi s Pulitzerjevo nagrado nagrajen novinar priznanega Washington Posta Gene Weingarten, ki je prek konkretnih primerov prav tako pokazal, da je odgovor na vprašanje, pa kakšni starši zaboga so to, naslednji: bogati, revni, srednjega razreda. Vseh etničnih skupin. Očetje, mame. Kronični pozabljivci in redoljubni obsedenci. Univerzitetno izobraženi in slabo izšolani.
Dr. Diamond je prepričan, da v teh primerih ne gre za to, kako močno imaš rad otroka in kako skrben starš si, temveč za povsem znanstveno dokazljiv možganski proces: »Ob večopravilnosti izgubimo zavedanje za vse mogoče druge stvari okoli nas. Vključujoč dejstvo, da imamo na zadnjem sedežu avta otroka.«
Vsaka tragična nesreča, vsaka smrt, sploh otroka, celo vsak zločin je zgodba zase. Tudi ta tragedija, ki se je zgodila v Svetem Lovrencu. Ne vemo, kaj bo pokazala policijska preiskava, kako se bo odločilo sodišče. Ne obsojajmo brez dokazov, ne linčajmo na ulici, ki se ji zdaj reče družbeno omrežje. Ker, kot je zapisal Pulitzerjev nagrajenec: zgodilo se je picopeku, zgodilo se je pediatru, zgodilo se je raketnemu znanstveniku. Bog ne daj, da bi se zgodilo vam.