In ki je bila zapisana tudi v nacionalni strategiji še pred dvema letoma. Vladi se s sprejetjem predloga prehodnega zakona mudi, da prepreči stečaj, ki grozi, kot trdi, »nasedlemu projektu« Termoelektrarne Šoštanj (Teš). Ta bo prihodnja tri leta toplarna, skrbela bo za ogrevanje prebivalcev Šaleške doline.
Pod črto, po mnenju politikov in stroke je bolje, da v Sloveniji električno energijo uvažamo. Posledično ne bomo potrebovali niti premoga oziroma lignita pa tudi ne rudarjev. A kot je v Dnevnikovem Objektivu zapisal Maks Tajnikar, ekonomist in nekdanji gospodarski minister, se vseh neumnosti, ki smo jim priča v zadnjem času, ne da spregledati. »Ljudje jih vidijo in občutijo na lastni koži že z malo, kot pravimo Slovenci, kmečke pameti, za katero ni treba imeti diplom ali celo Nobelovih nagrad s področja tehnike in elektrostroke,« je zapisal Tajnikar, ki se čudi elektroinženirjem in podobnim, da so tako zlahka zašli, članom nadzornih svetov in ministrom, odgovornim za energetiko, pa, da so se začeli igrati ne le z usodo naših denarnic, pač pa tudi s prihodnostjo naroda. V svetu je več kot 1500 termoelektrarn, 1300 samo na Kitajskem. »Mi pa rešujemo svet z eno, za katero zlahka rečemo, da jo imamo zaradi elektrike, in ne zaradi profitov,« je še zapisal Tajnikar.
Politiki so skratka rudarjem poslali jasno sporočilo, da jih kmalu ne bomo več potrebovali, in jih skupaj s premogom poslali na smetišče zgodovine. Slovenija bo s prenehanjem izkopavanja premoga oziroma lignita naredila velik korak v smeri zelenega prehoda. Pa bo to res? Pri tem pozablja na pravičen prehod. Za kar je poleg veliko denarja potreben tudi čas. »Pretirana ambicioznost pri zelenem prehodu bo za prebivalstvo in industrijo v vsej Sloveniji zelo draga,« je na mirnem protestnem shodu okoli 50 rudarjev pred parlamentom prejšnji teden dejal tudi Simon Lamot, predsednik sindikata PV, v Sindikatu delavcev rudarstva in energetike pa so konec tedna že preklicali socialni mir. Enako v sindikatu Teša. Morda se politiki premalo zavedajo, da se z rudarji ni dobro šaliti. Spomnimo se, da je lani minilo sto let od največje rudarske stavke na naših tleh, ki je trajala rekordnih 59 dni, v njej pa se je združilo deset tisoč rudarjev, vse od Trbovelj, Zagorja, Hrastnika do Kočevja, Brestanice in Hude Jame pri Laškem. A takrat so bile glavni motiv za štrajk prenizke plače.
Zadnji stavki v zgodovini zasavskih rudarjev smo bili priča pred desetimi leti, končala pa se je po 80 urah, ko se je med rudarje v jamo spustila tudi takratna predsednica vlade Alenka Bratušek, zdaj ministrica v vladi, ki knapom »prodaja pravičen prehod in prestrukturiranje regije« kot suho zlato. Takratne zahteve knapov so se, med drugim, nanašale na prezaposlovanje zaradi zaprtja oziroma likvidacije rudnika Trbovlje-Hrastnik. Kar pa je točno to, s čimer se bodo v bližnji prihodnosti soočali rudarji v Šaleški dolini. Pri iskanju novih priložnosti na trgu dela jim bo država morala stati ob strani, sicer bodo socialne stiske in pomanjkanje delovnih mest vodili v dolgoročno gospodarsko stagnacijo celotne regije, Slovenija pa bo zaradi odvisnosti od uvoza energije in neustrezne prilagoditve izgubila konkurenčnost in samozadostnost na energetskem področju. In to bi odločevalci morali imeti pred očmi, če želijo med ljudmi ohraniti socialni mir.
