Manjši, a še zdaleč ne slab izkupiček kolajn se je kazal že pred igrami, saj v reprezentanci ni bilo kolesarjev Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, nosilcev dveh kolajn z zadnjih iger v Tokiu, ki sta se odrekla olimpijskemu nastopu. Kot se je izkazalo, je bilo prav njuno nenastopanje v domovini kolesarstva največja napaka. Ne zgolj po tekmovalni plati, temveč tudi promocijski, saj bi lahko v sicer krasni in glede na športne uspehe dostojanstveni slovenski hiši poskrbela za večjo evforijo, kot so jo skupaj prinesli ves državni politični vrh ter številni drugi mednarodno priznani in uveljavljeni športniki in predsedniki.

Med slovenskimi športnimi junaki Pariza gre v prvi vrsti izpostaviti Janjo Garnbret. Od najboljše športne plezalke na svetu so vsi na svetu v olimpijski kombinaciji pričakovali ubranitev naslova prvakinje iz Tokia. Kot denimo od košarkarske reprezentance ZDA in Armanda Duplantisa v skoku ob palici. Korošica je bila kos vsem pritiskom, med igrami je bila sproščena, nasmejana in dostopna, ter je dokazala, da je tudi največji pritisk ne more vreči iz tira. Z zlato olimpijsko kolajno je v kategoriji do 63 kilogramov navdušila judoistka Andreja Leški. Nadaljevala je s trendom osvajanja olimpijskih kolajn v judu, hkrati pa v najbolj cenjeni borilni olimpijski disciplini zakopala luknje drugih tekmovalcev, saj se nihče drug ni uvrstil v boje za kolajne.

Toni Vodišek je na igrah v Franciji igral vlogo Janje Garnbret v Tokiu, le da ni postal zgodovinski prvi olimpijski prvak v novi disciplini, formuli kite. Kljub temu bo ponosno živel z naslovom olimpijskega podprvaka. Vodišek je prvi jadralec po Vasiliju Žbogarju z jadralno olimpijsko kolajno, kar je dokaz, da Primorci dobro vedo, kaj delajo, njihove ambicije pa so največje. Koprčan je imel smolo, da je tekmoval na ločenem jadralskem prizorišču v Marseillu, tako da ni občutil pravega olimpijskega vzdušja Pariza, v katerem bi imel večjo podporo slovenskih olimpijcev.

Po igrah je več športnih panog, ki so v Franciji razočarale. V prvi vrsti slovenski tenis, ki na kultnem Rolandu Garrosu ni imel svojega predstavnika. V drugi kajak in kanu na divjih vodah, ki je za neuspehe krivil sodnike, kar v prvi vrsti velja za Petra Kauzerja. V tretji vrsti pa slovenska atletika, saj je Kristjan Čeh po zadnjih igrah v Tokiu, kjer je bil peti, osvojil kolajne na vseh velikih tekmovanjih do Pariza. Če njegova statistika kaže, da bo lahko na največjih atletskih tekmovanjih prehitel doslej najuspešnejšega Primoža Kozmusa, pa se mu oddaljuje Brežičanova olimpijska statistika olimpijskega podprvaka in prvaka. Marsikaj bi se lahko naučil od Primoža Kozmusa, ki je bil v primerjavi s Kristjanom Čehom precej bolje organiziran. Tudi Kozmus je zamenjal nekaj trenerjev, a je imel v ekipi vselej glavno besedo. Pri Čehu se zdi, da je nima.

Večje slovenske evforije na prizorišču iger ni bilo. Na tekmovališčih je bilo nekaj Slovencev, ki so bili v največji meri gostje Olimpijskega komiteja Slovenije, vstopnice pa so jim plačevali sponzorji. V primerjavi z nogometom, ki je letos na EP v Nemčiji združil Slovence, se največje igre v Franciji z nacionalno evforijo ne morejo primerjati.