Primož Roglič je na Giru spet dokazal, da kljub številnim kolesarskim dosežkom ni le vrhunski športnik, ampak tudi zelo uspešen in spoštovan človek, močan telesno in duševno. Po peklensko težkem vzponu na Svete Višarje, ki so sicer skupno svetišče treh narodov, v soboto pa so bile povsem slovensko obarvane in podobne kolesarski Planici, je Zasavec (p)ostal slovenski narodni junak in idol. Iz pekla se je z vsemi svojimi športnimi in človeškimi vrlinami vrnil v (kolesarski) raj. S tem je politično in na skoraj vseh drugih področjih precej razdeljeni slovenski javnosti poslal tudi jasno in pomembno sporočilo: zmoremo, če le želimo in hočemo.
Predvsem v kronometru, ki mu pravijo tudi ura kolesarske resnice, je Roglič znova potrdil svoje vrhunsko mojstrstvo. Kot feniks se je dvignil iz pepela in deklasiral vse tekmece z več kot očitno demonstracijo (pre)moči ter slekel v rožnato majico oblečenega Valižana Gerainta Thomasa. Kljub predlanski olimpijski zlati kolajni v kronometru na Japonskem je bila sobotna vožnja na čas na Svete Višarje njegovo življenjsko delo, nagrada za vse prejšnje padce, poškodbe, odstope, napake, razočaranja … Zasavski orel je na kolesarskem »romanju« na Svete Višarje spet potrdil, da sicer velikokrat pade (tako in drugače), a se vedno uspešno pobere in poleti še višje. In z v nedeljo tudi uradno potrjeno zmago na Giru 2023 v Rimu se je vpisal med kolesarske nesmrtnike.
Kolesarski zvezdnik Primož Roglič je pri dobrih 33 letih in pol končno znova dočakal zaslužene trenutke slave in znova poskrbel za zdaj že tradicionalno vstajenje zasavskega orla. In to kljub dejstvu, da po treh skupnih zmagah
na eni od treh tritedenskih dirk (španska Vuelta v letih 2019, 2020, 2021) in treh zaporednih zapravljenih priložnostih na Touru (leta 2020 mu je v predzadnji etapi rumeno majico vodilnega v skupnem seštevku slekel rojak in
poznejši zmagovalec Tadej Pogačar,
na naslednjih dveh francoskih pentljah pa je predčasno odstopil), na katerih je bil venomer med glavnimi favoriti, v nizozemski ekipi Jumbo-Visma ni
bil več številka ena in glavni kapetan za Tour.
Ta čast in sočasno obveznost je pripadla sedem let mlajšemu Dancu Jonasu Vingegaardu, ki je za nameček lani slavil na Elizejskih poljanah in Zasavca še dodatno potisnil navzdol v klubski hierarhiji. Zato so se klubski šefi odločili, da bodo na Tour 2023 v vlogi moža številka ena znova poslali Vingegaarda, ki je očitno prihodnost nizozemske ekipe. Na drugi strani je moral Roglič po treh spodrsljajih na francoski pentlji narediti korak nazaj in namesto na materi vseh dirk v letošnji sezoni nastopiti na »tolažilni« preizkušnji na Giru. A tudi ta »degradacija« Slovenca nikakor ni zlomila in vrgla iz tira, ampak zgolj še dodatno utrdila in okrepila.
Kljub temu je po tretjem mestu na Giru leta 2019 in nato na treh zaporednih italijanskih preizkušnjah brez njegove udeležbe letos dokončno znova potrdil, da je kljub za mnoge že »veteranskim« letom še vedno del najožje svetovne špice in da je še vedno vrhunski
mojster svojega poklica. Štiri leta starejšemu, ki je v zadnjih petih letih na Touru kar trikrat stal na zmagovalnih stopničkah, je odčital pravo kolesarsko lekcijo.
Po skoraj 3500 prevoženih kilometrih je včeraj v Rimu tudi uradno in predvsem zasluženo postal prvi Slovenec s skupno zmago na italijanski pentlji. Še več: po dveh Pogačarjevih zmagah na Touru in treh Rogličevih na Vuelti je poskrbel za slovensko premiero še na Giru in tako »kompletiral« tako želeni in pričakovani kolesarski trojček za deželo na sončni strani Alp. Poleg tega je na letošnjem Giru, predvsem v soboto na kronometru s ciljem na Svetih Višarjah, na katerem je več tisoč slovenskih navijačev ustvarilo fantastično vzdušje z bučnim spodbujanjem, zastavami, transparenti, trobljami, šali, kapami, dresi in drugimi rekviziti, Roglič še dodatno poskrbel za fantastično novo poglavje v sicer že tako veliki kolesarski evforiji.
Slovenec je Jumbo-Vismi privozil tudi premierno skupno zmago v zgodovini Gira. Ne glede na to, ali bo kapetan ekipe na Touru ali ne, ne glede na to, ali ga imate raje kot Pogačarja ali ne – v nobenem primeru nihče nikoli ne bo mogel izbrisati Rogličevih vrhunskih dosežkov na dveh kolesih. Tudi zato je bilo včerajšnje slavje v Rimu v rožnati majici skupnega zmagovalca Gira 2023 – to je njegova 19. skupna zmaga na večetapnih dirkah v karieri – zanj in za celotno slovensko kolesarstvo, od tekmovalcev, klubov, navijačev in sponzorjev do vseh drugih, več kot zaslužena nagrada. Tudi telemark, ki ga je izvedel tako na Svetih Višarjah kot včeraj v Rimu, ni bil le posledica veselja, ampak tudi odziv in odgovor na vse težave in frustracije, ki jih je imel v dosedanji karieri. Ali kot bi zdaj lahko za šampiona Rogliča dejal nekdanji nogometni selektor Srečko Katanec: Kapo dol!
