Pičlih nekaj ur po objavi članka Konjeniški klub je bil lovišče, jaz pa njegov plen oktobra lani v Dnevnikovem Objektivu so na vrata doma ene od avtoric obsežne teme o domnevnih spolnih zlorabah učenk trenerja jahanja ljubljanskega kluba potrkali kriminalisti. In to v soboto zvečer, ko je bila že tema. Po naših informacijah je prišlo navodilo za takojšnjo preiskavo s samega vrha policije. Z novinarko, ki je ni bilo doma, so kriminalisti pogovor opravili naslednji dan, z njeno kolegico še dan pozneje. Skušali so pridobiti čim več informacij o osumljenem, ki bi jim lahko pomagale pri preiskavi. Zakaj je to pomembno? Ker kaže, da se, če je le interes za to, policija bliskovito odzove na tovrstna razkritja in zažene preiskavo. Še posebno v primerih, ko so žrtve otroci, je hitrost – z roko v roki z natančnostjo in strogim sledenjem pravilom postopka – ključna.
Kriminalistična preiskava v tem primeru je bila obsežna, v štirih mesecih po poslani ovadbi na tožilstvo so opravili več kot sto pogovorov s številnimi pričami in domnevnima žrtvama, nekdanjima učenkama, ki sta trenerja jahanja prijavili policiji. Obe sta bili z odnosom in delom kriminalistov zadovoljni, ena od njiju je celo poudarila, kako varno in zaščiteno se je počutila med zaslišanjem ter da so ji dali vedeti, da na tej naporni poti ni sama. Bili so korektni, strokovni, prijazni. Strah izpred let, da ji nihče ne bo verjel, je bil odveč. Vsi postopki, zlasti pa z (mladoletnimi) žrtvami spolnega nasilja, bi morali biti taki. Hitri, neboleči, strokovni. In če se le da, s čim manj ponovitvami zaslišanj, saj te vedno znova odpirajo rane žrtev in jih sekundarno travmatizirajo.
Kot denimo v primeru domnevne desetletne žrtve nekdanjega jeseniškega ravnatelja in smučarskotekaškega funkcionarja, ki je morala dva meseca in pol po izpovedi policistom svojo mučno izkušnjo opisati še strokovnjakinji v Hiši za otroke. V idealnih razmerah bi bilo zaslišanje tam edino, izvedeno v fazi sodnega postopka, posnetek bi veljal kot dokaz, žrtvi pa zgodbe ne bi bilo treba več ponavljati. Pod takimi pogoji bi lahko boleč dogodek žrtev prej predelala in ne bi bila v stalnem krču, da jo čaka še en opis najhujših trenutkov v življenju.
Še enkrat – zakaj je to pomembno? Ker so bili postopki v preteklosti, in številni gotovo tudi še danes, tudi za polnoletne žrtve (kaj šele za otroke!) mučni, travmatični, dolgotrajni. Zaslišane so bile v policijski preiskavi, pa v sodni, sledilo je še pričanje na sodišču. Po možnosti v istem prostoru z obtoženim, ki ima žrtvi pravico postavljati vprašanja. Mnogim je že ob sami misli na tako dolgotrajno trpljenje postalo slabo in kaznivega dejanja raje sploh niso prijavile. Hiše za otroke niso slovenski izum, v tujini jih gradijo že leta, rezultati so odlični. Povišala sta se tako število prijav napadov kot odstotek spoznanih za krive. Postopki pa morajo biti hitri tudi zaradi pravic obtoženih, ki so, tega ne smemo pozabiti, nedolžni, dokler se jim ne dokaže krivda. Če na sojenje čakajo v priporu, je to še toliko pomembnejše.
Kot poročamo v današnjem časopisu, je tožilstvo na ljubljansko okrožno sodišče vložilo zahtevo za preiskavo zoper trenerja jahanja, osumljenega posilstva dveh mladoletnic. Od našega razkritja odmevne zgodbe je minilo enajst mesecev. Postopki so res dolgi, a zadeve se premikajo. To je pomembno. Kako potekajo postopki v zvezi z nekdanjim ravnateljem, javno ne more biti znano. Zaradi zaščite žrtve morajo organi pregona informacije posredovati v javnost s tresočo roko. Po drugi strani pa bi bilo nedopustno, da bi morebitna osebna povezanost osumljenega z uslužbenci policije kakor koli vplivala na potek preiskave. Morda je tudi temu namenjen nadzor nad delom gorenjske policije, ki ga je odredil notranji minister Boštjan Poklukar. Tukaj pa ima javnost pravico izvedeti, kaj je pokazal nadzor. Pri posredovanju teh informacij tresoča roka ni potrebna.
