Ko se 4. aprila zjutraj, na dan, ko novinarji RTV Slovenija stavkajo, kot bralka poročil na zaslonu TV Slovenija 1 prikaže nadvse zadovoljno smehljajoča Vida Petrovčič, se človek res mora uščipniti. Kaj se dogaja, se je čas zavrtel nazaj in je v resnici 1. april, ali pa je TV Slovenijo prevzela ekipa iz neke druge in drugačne sorte televizije? Žal se zdi, da je bolj to slednje. Naj novinarji kar stavkajo, saj je, žal, nenadoma »jebeno« veliko tistih, ki se kljub temu zadovoljno smehljajo z ekranov. Politični prevzem TV Slovenija je uspel. Gledanje informativnega programa je tako postalo večinoma neprebavljivo, predvsem pa izjemno naporno za dušo in telo povprečno zahtevnega gledalca, zato sem se mu večinoma odrekla. Prepričana sem, da so se tako odločili tudi številni drugi. Garnitura, ki obvladuje TV Slovenija, se resnično prav nič ne spreneveda, za kaj jim gre. Urbanija kvasa, da delajo za interes javnosti. V resnici je njihov načrt razbitje aktualne koalicije in ponovno Janševo ustoličenje, pa mogoče kasneje še boj proti »kulturnemu marksizmu« ali celo za »čednost žene«.
Nikoli ne veš, kje se ustavijo apetiti. Blebetajo, kako se borijo proti politizaciji, v realnosti je pa vsaka oddaja informativnega programa učna ura prevzema medijev za potrebe politike in politikov. Njihovih, seveda. Ekipa, ki upravlja in vodi oddaje informativnega programa, je okorna, neprivlačna za gledanje, odbijajoča, predvidljivo servilna in predana desni ideologiji, obenem pa zelo strastna in brezkompromisna v svojih namerah. Pa kaj, če so izgubili ogromno gledalcev, kaj zato, če gledanost oddaj informativnega programa pada, komu mar, če so se lani gledalci množično pritoževali zaradi ukinitve priljubljenih in najbolj gledanih oddaj, komu mar, če smo državljani na referendumu izrekli večinsko podporo noveli zakona o RTV.
Kaj zato, če je bilo vodstvo nezakonito imenovano, kaj zato, če so njihove kadrovske odločitve politično in moralno kontaminirane, kaj zato, če lažejo in manipulirajo, komu mar, če nimajo večinske podpore zaposlenih in javnosti, komu mar za stavko. Kdo bi se ubadal z novinarskimi standardi, ko pa je vendar jasno, da so v svojih umazanih rabotah enotni in jim nihče nič ne more. Ob gledanju torkove »bralke« poročil pa sta mi prišli na misel dve besedi – sram in stavkokaz. Ali veste, kaj pomenijo, gospa Vida Petrovčič & co?
Magda Plementaš Lombar, Kranj
