Engobo Mambe je človek, ki je hotel zaščititi dečke v Kongu pred zlorabo slovenskega katoliškega duhovnika. Dečki so hodili v šolo, ki jo je ustanovil slovenski duhovnik. Identitete ni dovoljeno obelodaniti, čeprav je šolanje otrok v tej kongovski šoli hvalevredno dejanje in bi ustanovitelju morali postaviti celo spomenik. Omenjeni Mambe je v tej šoli že pet let poučeval francoščino. Toda idila se je nespodobno končala. Mambe zatrjuje: »Ko sem izvedel za zlorabe, sem ga (neimenovanega duhovnika) s temi očitki soočil pred vodjo vasi in mu pred vsemi povedal, da ga bo bog kaznoval za njegova slaba dejanja.« Skupaj s somišljeniki je Mambe napisal dopis z obtožbo duhovnika za zlorabo otrok. Ravnatelj šole je zaščitil duhovnika in se trudil, da bi »povzročitelja« afere vrgli iz šole. Tudi njegovega seznama zlorabljenih otrok niso upoštevali kot dokaz. Da bi utišali afero, sta oba akterja afere odšla iz kraja dogodka, Engobo Mambe, da se znebi mobinga v službi, neimenovanega katoliškega duhovnika pa so premestili v drugi kraj. Zadeva je končana, volk sit in koza cela. Kaj pa otroci? Kakšni otroci?
Pa kaj je to takega ali »so what?«, bi rekel naš najvišji predstavnik države. Primerjajmo. Nedavno je samo v eni nemški nadškofiji 173 duhovnikov in 9 diakonov (potencialnih duhovnikov) od leta 1945 do 2019 zlorabilo 497 žrtev. Pikantnost te nemške afere je v tem, da je pri obravnavi pedofilskih zadev sodeloval tudi tedanji nadškof Joseph Ratzinger, poznejši papež in sedanji papež v pokoju. Nič čudnega, saj je že od nekdaj prikrivanje spolnih škandalov v Katoliški cerkvi zakoreninjeno.
Imamo še enega udeleženca pri tej črno-beli spolni aferi našega neimenovanega duhovnika. To je Vincent Doyl (ne Conan Doyle, saj bi njegov Sherlock Holmes hitro in uspešno razrešil zadevo), irski aktivist za pravice otrok duhovnikov. On je obvestil slovensko Katoliško cerkev, da je njihov duhovnik v času svojega službovanja v Kongu zagrešil posilstva in zlorabe več deset otrok. Dopis (obtožbo) je Cerkev posredovala sodišču in tam so, celo brez posredovanja kakšnega odvetnika, ugotovili, da je zadeva zastarala. Tako ta neimenovani duhovnik še naprej v Sloveniji opravlja »službo božjo«. Pošljite mu svoje otroke k verouku, če si upate. Nekaj pozitivnega mu pa le moramo priznati. Ni rasist.
Vrnimo se za trenutek v mlada leta irskega aktivista Doyla. Deček Vincent si je želel postati duhovnik, kajti tudi njegov boter je bil duhovnik. Ni postal duhovnik, temveč terapevt. Za spremembo poklica je imel močan razlog. Pri svojih 28 letih je izvedel, da je njegov boter v resnici njegov oče. To ga je zelo prizadelo. Zato je ustanovil fundacijo, ki pomaga takim, kot je on, otrokom duhovnikov. Uradno si fundacija prizadeva za pravice nepriznanih otrok katoliških duhovnikov (krajše PNOKD). Fundacija je postala znana in Doyle je bil presenečen, ko je ugotovil, koliko je takih »sotrpinov«, število pa še narašča.
Kako se pa Mambe naprej bori za pravice malih žrtev? Razočaranec bi rad, da se mu izpolni ena želja. Pravi takole: »Rad bi ga (neimenovanega duhovnika) obiskal v Sloveniji (Mariboru) in ga pred vsemi ljudmi vprašal, zakaj je otrokom uničil življenje. Čeprav verjamem v boga in Jezusa Kristusa, sem nehal hoditi v cerkev prav zaradi slabe izkušnje, ki sem jo imel s slovenskim duhovnikom.« In tako je »božji pastir« izgubil še eno ovčko.
Kaj v Sloveniji nimamo nobene rešitve proti takim duhovnikom? Imamo. Zato pozor.
To je zavod z imenom Dovolj.je. To je zavod za zaščito žrtev spolnih zlorab v Katoliški cerkvi na Slovenskem. Direktor zavoda Dovolj.je je duhovnik Janez Cerar, ki je prvi javno razkril, da je bil tudi sam žrtev take zlorabe. Če je naslov zavoda ustrezen, potem bi bil že čas, da bi obravnavali zadnjo žrtev njihovega delokroga.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
