Pismo bralca na temo ustvarjanja »mega vrtca« v Ljubljani mi je Dnevnik objavil 13. decembra lani. V njem sem podvomil v razsodnost tovrstnega razmišljanja, ki da bo naredilo več škode kot koristi, kar se je že pred mnogimi leti, in ne samo enkrat, izkazalo ob rojevanju tovrstnih birokratsko tehnokratskih zamislih. Predlagal sem, da naj župan in mestna uprava pozorneje prisluhneta presoji stroke. In stroka se je oglasila: v glavnem odklonilno do tovrstnih zamisli, naklonjenost je bilo čutiti le pri redkih, ki naj bi bili baje predvideni za vodenje uprave tega birokratsko tehnokratskega konstrukta. Odklonilno se je oglasil tudi panožni sindikat, berem, da je celo pristojno ministrstvo namero ocenilo kot nezakonito. A vse kaže, da je bilo vso to razmišljanje bob v steno, župan in uprava gonita svoje. Modreci so pač doma na Magistratu in v mestni upravi.
Stroka je napisala in povedala vse, kar je bilo treba, sam želim dodati k tej razpravi le svoje osebno spoznanje. Kljub občasnim pomislekom ob ravnanju župana in njegovi politiki vodenja mesta sem ga vsakič volil kot najustreznejšo od ponujenih možnosti. Preveč je bilo drugih pavlihovskih in razdiralnih zamisli. Marsikaj je za mesto res naredil, kdor dela, pa tudi greši. Sodim, da so za presojo o zakonitosti njegovih poslov poklicane pristojne službe. Ob zgodbi »mega vrtec« pa sem dojel svojo zmoto. Toliko nadutosti in preziranja stališč stroke je zame preprosto nesprejemljivo, dvomiti sem celo začel, da ni tak način odločanja prisoten tudi pri drugih presojah o razvojnih težavah in potrebah mesta.
Skratka, odločil sem se, da v tega župana nikoli več ne investiram svojega volilnega glasu, javno obžalujem, da sem to doslej počel. Poznam jih še kar nekaj, ki so se tako odločili.
Josip Meden, Ljubljana
