Zoran Potič v članku z naslovom »Mirovniki proti pravičnikom, vlada v precepu« (Dnevnik, 16. junija 2022) na kratko omenja dve pismi »civilne družbe« in ponuja komentar upokojenega diplomata Mirka Ciglerja, ki vsi izražajo mnenja o tem, kakšno naj bi bilo stališče slovenske vlade do vojne v Ukrajini. Cigler ugotavlja, da so stališča v razpravi diametralno nasprotna, sam pa se nagiba k tistemu, ki ga imenuje pravičniško. Na nasprotnem bregu so tisti, ki se zavzemajo za končanje vojne v Ukrajini z mirovnimi pogajanji in diplomacijo.
»Pravičniki« zagovarjajo »odločno podporo ukrajinski obrambi«, torej nadaljevanje vojne do zmage, ki bi omogočila mir na podlagi pravičnosti. Ceno za ta mir bi, kot pravilno opozarja Cigler, »v največji meri plačali Ukrajinci – z življenji«. Meni se pravičništvo za ceno tujih življenj ne zdi sprejemljivo. Vendar pravičniki v danem primeru zagovarjajo tudi načela: načelo nedotakljivosti državnih meja kot »steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne«, obenem pa tudi načelo (ki bi ga sicer morali uskladiti z zagovarjanjem nadaljevanja vojne v Ukrajini), da političnih problemov ni mogoče reševati s silo. To je vse lepo in prav, so se pa ti pravičniki prebudili malo pozno. V tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne so zahodne sile (na čelu z ZDA) grobo kršile ta načela vsaj tolikokrat, kolikor je od tedaj minilo let. Molk o teh kršitvah jemlje sleherno verodostojnost njihovi načelnosti.
Velika problema s stališčem pravičnikov sta vsaj še dva: politična in zgodovinska dekontekstualizacija vojne v Ukrajini in neupoštevanje razmerja sil. Oba onemogočata formuliranje natanko tega, za kar se zavzemajo: »razumne politike« slovenske vlade do vojne v Ukrajini.
Tomaž Mastnak, Ljubljana
