Pred kratkim sem poslušala Dimitrija Rupla pri obujanju spominov, kako so Demosovci obžalovali, ker smo leta 1990 za predsednika predsedstva RS izvolili Milana Kučana in ne Demosovega kandidata Jožeta Pučnika, ki ga je Kučan premagal z 58 ali 59 odstotki. Da to ni bilo le naključje, potrjujeta njegova kasnejša mandata predsednika samostojne Slovenije, obakrat smo Kučana izvolili v prvem krogu. Rupel je še pohvalil njuno sodelovanje – menda so mu desni takrat očitali, da je Kučanov »minister« – in to, da je predsednik povsod zastopal Demosovo stališče. Je nekdanji zunanji minister, ki se rad obrača po vetru (po iskanju ugodnosti zase), res tako resnicoljuben, ali je s tem samo branil samega sebe? Ne vem.
Milan Kučan je gotovo za marsikoga državnik v pravem pomenu besede. Ljudje smo ga poznali, zaupali smo v njegovo presojo in razsodnost, ga spoštovali in če bi bilo možno, bi ga morda izvolili se tretjič. Očitno je bil med prebivalstvom preveč priljubljen, zato ga je bilo treba diskreditirati, tudi z izmišljotinami in lažmi. Pri tem so ves čas prednjačili Janša in njegovi.
Svojo modrost je pokazal, pravijo, tudi na svečanosti v Vrhniki. Da bi presegel naše razprtije, pomiril strasti in nas vsaj malo povezal, je predlagal postavitev simbola za »sedanji čas«, postavitev spomenika osamosvojitve (namesto »desničarskega mavzoleja« osamosvojitve ali spomenika revolucije). In to na simbolnem mestu, na Trgu republike. Kakšno je njegovo stališče do starega, je bilo zavito v meglo in je spodbudilo tudi razne (novinarske in druge) interpretacije. Verjamem, da je mislil dobro, a si je s tem odprl še nove fronte. Upravičeno? Nekateri mu očitajo zahrbtnost in egocentričnost. Zakaj? Ker je predlagal odstranitev spomenika revolucije šele in tik po smrti njegovega avtorja Draga Tršarja in ker naj bi si novi spomenik postavljal tudi zase.
Predsednik vlade Golob se je s predlogom že seznanil, politične stranke so bolj ali manj (manj Levica) ideji naklonjene. Pahor je težko izdavil, da se mora enkrat s Kučanom strinjati, pa bi bilo bolje za nas, če bi se tudi v preteklosti večkrat. Peterle je kar zadovoljen s Kučanovimi besedami, je pa tekmovalno opozoril, da je avtorstvo ideje njegovo. Naj se ve, kdo je edino zaslužen za našo samostojnost in naše sedanje blagostanje, največje v vsej zgodovini, kot se hvalijo. Tudi Pahor.
Prav smešno se mi zdi to črno-belo slikanje: zdaj je vse najboljše, v socializmu, ki se ga trudijo spremeniti v zločinski komunizem, pa je bilo vse najslabše. Kot da posameznikovo doživljanje ugodja ne bi bilo odvisno od marsičesa, recimo od položaja v družbi, življenjske situacije, povezane z zaposlitvijo, z zdravjem, z različno ogroženostjo ... in od človekovih vrednot.
Pričakovano so se takoj pojavili komentarji in ugibanja o različnih posledicah Kučanovega predloga, zlasti glede njegove morebitne uresničitve. Že zdaj vidimo, da desnica ne bo prekinila rovarjenja. In zakaj bi odstranili spomenik revolucije – zelo je pomemben za pretekli čas – saj je prostor za oba? Zreli narodi tega ne počno. Se bo levica res v vsem podredila desnici? Jo bo posnemala še s skrivanjem spomenikov? Bi morda rada prikrila, da je revolucija (in povojni poboji) sploh bila? Čeprav so se zavzemali za boljše življenje in nam je prinesla veliko novih pravic? Samo sprašujem. Desnica pa bo z vsem početjem še naprej prikrivala svoje izdajalstvo?
Resnici ne moremo ubežati, to je naša preteklost, naš ponos ali naš opomin. Koliko energije bi prihranili, za sedanjost in za prihodnost, če bi se že enkrat s tem sprijaznili. Bomo raje še intenzivneje moleli glavo v pesek, odstranjevali spomenike in vse drugo, kar nam vzbuja občutke krivde?
Spomenik osamosvojitve si vsi državljani gotovo zaslužimo, zanikanje preteklosti in odvažanje njenih simbolov, tudi spomenik revolucije, na »odpad«, pa bi bila velika, nepopravljiva napaka. Povprašan, kaj je v resnici mislil, je Kučan odgovoril, da rušenja spomenika revolucije ne podpira, da je dal pobudo, da se razmisli o novem, saj je stari izgubil vsebino. Kaj se bo z njim zgodilo, bo ostal na trgu ali pa bo premaknjen na drugo mesto, je stvar strokovne presoje.
Pa je spomenik res izgubil vsebino, ali ta samo nekaterim ni všeč?
Polona Jamnik, Bled
