Leta 1992 so številne države sveta priznale Slovenijo kot sebi enakopravno državo, članico mednarodne skupnosti držav. Tako smo postali narod s svojo suvereno državo, torej nacija, kot je dejal Tine Hribar. Suverenost je za vsak narod izjemen dosežek, ki omogoča članstvo v OZN in vseh drugih mednarodnih ustanovah. Slovenski jezik je postal formalno enakopraven drugim jezikom v mednarodnem komuniciranju. Naši športniki nastopajo pod našo slovensko zastavo. Vse to nas upravičeno navdaja z velikim ponosom.
Zasluge za nastanek suverene države leta 1991–92 ima mnogo predhodnih generacij Slovencev. Zagotovo je velik mejnik nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je omogočila Slovencem gospodarsko, kulturno in izobraževalno osamosvojitev od germanske prevlade. Največji doprinos za nastanek suverene države pa gre partizanskemu osvobodilnemu uporu in socialistični revoluciji, ki nam je leta 1945 dala svojo državo, Ljudsko republiko Slovenijo (LRS) v sestavu suverene zvezne države Jugoslavije.
LRS je v sklopu suverene Jugoslavije osvobodila in okupirala Primorsko, ki je bila od Rapalske pogodbe leta 1920 del suverene države Italije. Na podlagi pravice do samoodločbe narodov je dosegla, da je italijanski parlament leta 1978 na osnovi Osimske pogodbe priznal, da je Primorska postala mednarodno pravno del Jugoslavije in s tem Slovenije. Sedanja suverena država Slovenija pa ni uspela od Hrvaške izterjati niti Savudrije, ki je bila do leta 1954 del Piranske občine. LRS je v sestavu Jugoslavije dosegla, da smo bili podpisniki Avstrijske državne pogodbe (ADP) in tako z mednarodno pogodbo zagotovila pravice slovenske manjšine na Koroškem. Suverena država Slovenija si v tridesetih letih ni drznila niti prijaviti depozitarju (Rusiji) nasledstvo Slovenije na ADP. Nekoč se je LRS v Jugoslaviji uprla hegemoniji Sovjetske zveze, ZDA, Nemčije (Hallsteinova doktrina) in povezovala s celotnim svetom, danes si suverena država Slovenija ne drzne prizadevati niti za mir v Evropi.
Slovenija je danes manj samostojna, manj neodvisna in manj osamosvojena kot nekdanja LRS-SRS v Jugoslaviji. Je pa danes Slovenija suverena država, ki sme početi to, kar ji nadrejeni gospodarji dovoljujejo.
Muzej osamosvojitve bi bil za Slovenijo polomija, če bi prikazali dejanske dosežke suverene države Slovenije v zadnjih 30 letih. Nasprotno, predlagam ustanovitev samostojnega muzeja nastajanja suverene države Slovenije. Prvo poglavje naj bi se začelo z ustanovitvijo države SHS, drugo z nastankom Osvobodilne fronte 27. 4. 1941, tretje s 57. številko Nove revije leta 1987 in bi se zaključilo leta 1992.
Vsakemu poštenemu političnemu zgodovinarju je popolnoma jasno, da bi brez revolucije, samo z uporom proti okupatorju, po vojni Slovenci živeli zgolj v eni od pokrajin Kraljevine Jugoslavije. Danes bi bila usoda Slovencev podobna Kataloncem v Kraljevini Španiji. Velika trojica (Stalin, Roosevelt, Churchill) so sklenili, da bo povojna Evropa obnovljena v celoti v predvojnih mejah z izjemo SZ, Poljske in Nemčije. Samo mogočna jugoslovanska vojska s Titom na čelu je izsilila priključitev Primorske in ustanovitev moderne socialistične federativne države Jugoslavije. Slovenija je postala ena od zveznih držav, ki je v sestavu Jugoslavije ustvarila vse potrebne pogoje za nastanek lastne suverene države leta 1991. Teritorialna obramba (TO) je bila produkt Socialistične republike Slovenije, brez nje bi nam tudi leta 1991 ne uspelo do suverenosti. Zato tudi tem fantom iz TO kot očetom LRS-SRS pripada naša iskrena zahvala. Spomenik suverenosti RS lahko stoji samo ob boku spomenika revolucije na Trgu republike v Ljubljani. Brez revolucije, ne glede na njene številne temne strani, suverene slovenske države danes ne bi bilo.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
