V članku z gornjim naslovom (Dnevnik, 28. 4. 2023) je bilo navedeno, da je Nadškofija Ljubljana iztržila od države zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov za več kot 50 milijonov evrov odškodnin, pravdnih stroškov in zamudnih obresti, pri čemer je samo za en sam denacionalizacijski zahtevek dobila preko 22 milijonov evrov. Mnogo od tega je nadškofija iztožila na sodišču, v teh zneskih je tudi kar nekaj milijonov na račun obresti.
Ali je nadškofija upravičena do zamudnih obresti? Po zakonu sodišče ne sme priznati razpolaganj strank, ki nasprotujejo moralnim pravilom. Kakšno je stališče Cerkve do obresti? V bibliji je mnogo mest, kjer se je cerkveni bog izrazil proti obrestim. Cerkveni učitelj in svetnik T. Akvinski je glede obresti dejal, da je služiti denar brez dela, samo na račun časa, v nasprotju z božjo voljo. Glede na nauk in besede svojega boga bi morala biti Cerkev tudi v praksi proti obrestim. To pa pomeni, da na sodišču ne bi smela zahtevati obresti. Ali ne gre za nemoralo, ker je to storila? Eno namreč govori, drugo pa dela. Če cerkveno ravnanje nasprotuje moralnim načelom, zakaj je sodišče obrestnemu zahtevku ugodilo? Moralo bi ga zavrniti.
Vprašljivo je tudi, ali nadškofiji sploh pripada odškodnina za nezmožnost uporabe gozdov v času denacionalizacije. Na kakšno pravno podlago je sodišče oprlo odločitev? Domneva se, da je to 72. člen zakona o denacionalizaciji (Zden), po katerem naj bi denacionalizacijskemu upravičencu pripadala odškodnina za čas, ko denacionaliziranega premoženja ni mogel uporabljati, in sicer od dneva uveljavitve ZDen (7. december 1991) do pravnomočnosti odločbe o vrnitvi. To pa je sporno, saj v 72. členu Zden to ni navedeno. V njem namreč piše naslednje: »Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.« In glede tega nič drugega. 72. člen ZDen tako ne more biti podlaga za sodno odločitev o plačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja. Če pa je podlaga sodna praksa, je to protiustavno, kajti v 153. členu ustave piše, da morajo posamični akti državnih organov, torej tudi sodišč, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Podobno je v zakonu o sodiščih, kjer v 3. členu piše, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če ne obstaja zakonita pravna podlaga, zakaj sodišče ni zavrnilo cerkvenega zahtevka za plačilo odškodnine?
Cerkev je zelo vplivna, njene lovke, vsaj preko cerkveno indoktriniranih sodnikov, segajo tudi v sodstvo. To je zelo dobro vidno tudi na primeru ustavnega sodišča prvega sklica, ki je Cerkvi priznalo poseben položaj, iz katerega izhaja tudi to, da se ji vrača premoženje fevdalnega izvora, posledično je Cerkev na ta račun dobila mnogo milijonov evrov. Nenazadnje pa se cerkvenih maš bolj ali manj redno udeležujejo mnogi politiki iz državnega vrha, tudi predsednika vrhovnega in ustavnega sodišča je bilo tam videti. Pa sta cerkev in država ločeni.
Papež Frančišek je dejal, da se zavzema za revno Cerkev za revne. Ali je Nadškofija Ljubljana sledila temu? Če bi nadškofija vzela resno papeževe besede, bi prodala svoje premoženje in umaknila vse svoje odškodninske zahtevke iz denacionalizacije. Postala bi revna, takšna, kot si jo želi papež, vsaj glede na njegove besede. Toda to se ni zgodilo. Še naprej povečuje svoje že itak za Slovenijo zelo veliko premoženje, poseduje namreč nepremičnine v vrednosti vsaj kakšnih 100 milijonov evrov. Letno ima tudi več milijonov evrov dobička iz svoje direktne ali indirektne pridobitne dejavnosti (oddajanje nepremičnin v najem, dobiček od prodaje lesa).
Kaj pravi Jezus o bogastvu? »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.« Pa tudi: »Prodaj vse svoje premoženje, razdaj izkupiček ubogim, nato pa mi sledi.«
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah
