Starega kostanja pred Dramo ni več. Padel je kljub mnogim pomislekom in tehtnim argumentom, ki so bili v zadnjih tednih objavljeni v različnih medijih. A v resnici je bilo iluzorno pričakovati, da se bo ministrstvo za kulturo zaradi starega drevesa odpovedalo projektu prenove Drame. Projekt je v tem trenutku za vlado, ki ji ne gre najbolje, namreč preveč pomemben, da bi si lahko privoščila čas za nov razmislek. Še posebej, ker se, kot kaže, tudi izgradnja NUK 2 odmika v nedoločeno prihodnost.
Če poskušamo strniti razmišljanja o tem, zakaj je moralo pasti staro drevo, pridemo do dveh med seboj povezanih razlogov. Prvi, širši, je ta, da način odločanja o prostorskih vprašanjih (a žal ne samo teh) ne deluje, kot bi moral. Drugi, ki je povsem posledica prvega, pa je ta, da je projekt »prenove« Drame skrajno problematičen, pravzaprav ne-umen. Problem je namreč v tem, da na prostor, ki ga ima staro gledališče na voljo, ni mogoče stlačiti želenega programa. To je jasno že vse od sredine devetdesetih let, ko so se začela prva bolj konkretna razmišljanja o širitvi programa. V treh desetletjih si različna vodstva Drame niso upala sanjati novega gledališča in so svoje probleme poskušala domisliti z mučenjem stare hiše in njene okolice. In v vsem tem času vsi strokovnjaki, ki so v procesu sodelovali (MK, MOL, ZAPS), niso zmogli odločnosti, da bi jasno povedali, da se pogovarjamo o popolnem nesmislu in da je škoda izgubljati čas in denar za projekt, ki bo vedno le beden kompromis. Strokovnjaki tudi niso zmogli prepričati tistih, ki so odločali, da je ceneje korektno obnoviti in tehnično urediti gledališče v obstoječem obsegu, nekje v širšem mestu pa poiskati prostor za novo sodobno gledališče – preprosto in navzven poceni črno škatlo, ki bo za naslednjih nekaj desetletij omogočila svobodno in neomejeno delovanje osrednjega nacionalnega gledališča. Na primer na mestu hale A2 Gospodarskega razstavišča, v območju Litostroja ali Fužin, kar bi pozitivno vplivalo na razvoj celotnega mesta.
A podobne zagate z odločanjem o prostorskem razvoju se jasno kažejo z dozidavo Baragovega semenišča – ali se je kdo resnično vprašal o smiselnosti aspiracij in dejanskih potrebah Mladinskega gledališča? Da o kopališču Ilirija in vseh projektih okoli ljubljanskega železniškega vozlišča niti ne govorimo.
In v čem je problem spornih prostorskih odločitev? Predvsem v tem, da se pomembne odločitve sprejemajo v razmeroma ozkem in zaprtem krogu ljudi, ki v proces vstopajo s partikularnimi, mnogokrat zelo subjektivnimi interesi. Javnost je, ker tako pač zahtevajo zakoni, v proces vključena povsem na koncu, ko so odločitve in prostorske rešitve že sprejete. Javne predstavitve so kar se da skrite, pripombe tistih, ki v kratkem času, ki je na voljo, uspejo razbrati problematiko, so večinoma gladko zavrnjene kot neutemeljene. In tako se zgodi, kot v primeru starega Kostanja, da se javnost problema začne zavedati šele, ko je že zdavnaj prepozno. Ob tem se, kot vztrajno pojasnjuje Martina Lipnik, pri večini pomembnih prostorskih odločitev namenoma zelo selektivno upošteva zakonodaja, nespoštovanje predpisanih postopkov pa vodi do nelegalnih rešitev, ki jih omogoča pomanjkanje ustreznega nadzora v vseh fazah procesa.
Naj bo padec starega kostanja povod, da se začnemo zavedati tega, da ljudje, ki smo jih zato pooblastili (ali pa niti to ne, v primeru anonimnih uradnikov ministrstev), v našem imenu odločajo o našem skupnem prostoru, pa tudi o našem življenju. Zahtevamo torej, da nam pred katero koli odločitvijo jasno in razumljivo predstavijo probleme in različne možnosti za njihovo reševanje. Zahtevajmo možnost sodelovanja pri oblikovanju rešitev, soodločanja in nadzora. Zahtevajmo takojšnjo spremembo zakonodaje, ki bo to omogočila in predpisala. In če nas naši pooblaščenci ne bodo hoteli slišati, jih zasujmo z množico skupinsko financiranih civilnih in upravnih tožb. Zavedajmo se, da, kot je rekel Marcel Štefančič, »nas je jebeno več kot njih«.
Arne Vehovar, Ljubljana
