Namesto izraza spodbujanje sem izbral izraz naslavljanje, ki je novorečni (bedasti) izraz aktualne vlade, ko se česa loteva. Lotevanje opolnomočenja množic, da se vključijo v političen proces in tako skozi transparentnost in participacijo nadzirajo oblast in ji pomagajo vladati, je brez dvoma prvovrstna politična agenda. Če vlada in politika res kaj želita na tem področju postoriti, je to res največ, kar lahko na področju demokratizacije že docela degeneriranega političnega sistema in politične kulture storita.
In kako bi bilo logično to storiti?
Najprej tako, da se slišimo: da se sliši glas posameznikov in društev, v katerih je javnost organizirana. Druga stran – politiki – nimajo problema s slišnostjo. Da bi se slišali, bi morala oblast sprejeti zakon o obveznem odpiranju vseh medijev vsem različno mislečim. Torej bi vsem medijem namenila nekaj sredstev, da bi odprli del njihovega medijskega prostora za drugače misleče, da mediji ne bi mogli postati politična trobila, ampak da bi v njih lahko videli in slišali ali prebrali tudi drugače misleče.
Potem ko bi se oblast in tisti, ki jo plačujemo in volimo, lahko dobro slišali v vsaj delno odprtih medijih, potem bi sledila druga faza: pogovarjanje, komuniciranje. Torej bi vladni ministri in drugi odločevalci lahko svoje namere objavili in o njih vprašali javnost, ki jih je izvolila in ki jih plačuje. In bi dobili odgovor, ki bi jih obvezoval, saj oni niso nič drugega kot predstavniki teh ljudi. Ne gre za vsakodnevne operativne zadeve, gre za vse tisto, kar nas po nepotrebnem razdvaja in slabi učinkovitost države. Na ta način bi se lahko lotili tudi osnovnih vprašanj, ki so pometena globoko pod preprogami. Na primer vprašanje o tem, kdo naj imenuje šefa policije: politika ali sodstvo. Pa vprašanje volilnega sistema, vprašanje javnega zdravstva, energetike ...
Za opolnomočenje državljanov, da bi sodelovali in nadzirali oblast, niso potrebni »projekti« dimenzije tretjine milijona evrov za privilegirane »NVO«, ampak konkretno odpiranje medijev in komuniciranje z javnostjo.
Je pa jasno, da tale predlog ne bo uspešen, saj govorimo na eni strani o podjetjih, ki se imenujejo politične stranke, in na drugi strani tudi o podjetjih, ki se imenujejo NVO in si medsebojno naslavljajo milijone in se imajo radi. Torej pri tem velikem projektu in razpisu za 10 milijonov ne gre za vsebino, ampak za nič drugega kot klientelistično deljenje in vladanje.
Največji dosežek Golobove vlade bi bil sestop iz aktualnega političnega sistema in vzpostavitev novega res transparentnega in participativnega sistema delovanja družbe. Torej financiranje strank in društev na enak način: po realnih potrebah in nov volilni sistem, v katerem politične stranke ne bi imele svojih kandidatov – ti bi prihajali iz okoli 100 geografskih okolij. A tega v mreži interesov, denarja, afer in izsiljevanja tudi Golob ni sposoben realizirati. Torej počakajmo spet na novega odrešitelja.
Bojko Jerman, Dolsko
