Problematiko povišanja in rasti pokojnin v primerjavi z višino plač je v Dnevniku 5. 6. 2023 lepo opisala Mira Kofler. Ob tem velja spomniti, da je stranka Levica še za časa zadnje Janševe vlade januarja 2022 zagovarjala povišanje pokojnin vsem v enakem znesku, kar je na TV SLO-3 takrat utemeljeval njihov poslanec Miha Kordiš. Kolikor vem, te neumnosti večina v Levici ne zagovarja več, morda le kakšen njihov posameznik.
Še večji nesmisel povišanja pokojnin nam ponuja Janšev »trojanski konj« Pavle Rupar, ki naj bi v zakonsko proceduro vložil predlog množice svojih podpornikov (na zadnjem protestnem shodu v Ljubljani, 31. maja, se je po Ruparjevi oceni zbralo »celo 47.000 protestnikov«), kjer bi pokojnine zviševali v odvisnosti od njene višine, in sicer: +20 % povišanja za pokojnine do 1000 evrov, + 10 % za pokojnine od 1000–1500 EUR in + 5 % za pokojnine nad 1500 EUR. Nesmisel enega in drugega predloga, še posebej Ruparjevega, je matematično zelo lahko dokazati z uporabo računalniškega programa excel. Kot primer za izračun vzemimo kvalificiranega delavca v proizvodnji ali administraciji s polno mesečno pokojnino 700 EUR in to primerjajmo s pokojnino vodje večje proizvodnje ali sektorja z višje- ali visoko šolsko izobrazbo s pokojnino 1750 EUR, kar pomeni trenutno razmerje 1:2,5. Če po prvem predlogu eno in drugo pokojnino zvišamo za enakih 100 evrov, se po petem povišanju razmerje zmanjša na 1:2 (1100: 2150 EUR). Po »Ruparjevem predlogu« bi bilo po petem zvišanju pokojnin to razmerje že 1:1,5 (1452: 2127 EUR), po osmem takšnem zvišanju pa bi upokojenec z višje- ali visoko šolsko izobrazbo prejel celo nekaj manjšo pokojnino (2508: 2462 EUR). Očitno Rupar in njegovi svetovalci takšnega izračuna niso opravili, sicer ne bi predlagali takšne neumnosti.
Zviševanje pokojnin je pravilno in pravično le odstotkovno, pa naj se kdorkoli trudi drugače. Vse ostalo je stvar socialne pomoči države in njenega posluha za državljane, ki živijo v nemogočih in sramotnih razmerah. Povsem drugo vprašanje pa je, v kakšnem razmerju so bile naše plače včasih in so sedaj. To je tisto, o čemer bi morali razpravljati in tistim na najnižjih delovnih mestih zagotoviti boljše plače in s tem višje pokojnine. Naj v ilustracijo navedem primer celjskega podjetja Aero, ki je bilo pred osamosvojitvijo vodilno v svoji branži v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Leta 1982 smo v Aeru, kjer je bilo takrat zaposlenih okoli 2000 ljudi, izvedli novo analitično oceno delovnih mest. Takrat, v »trdem socializmu«, je bilo razmerje med najnižje (čistilka) in najvišje (glavni direktor Aera) ocenjenim delovnim mestom 1: 5,3. Danes, v »lepem in pravičnem kapitalizmu«, pa je to razmerje v veliki večini naših podjetij tudi 1:20, običajno celo mnogo več. Ob moji upokojitvi leta 2007, torej po petindvajsetih (25) letih, je bilo razmerje plač v Aeru in Cetisu še vedno skoraj enako (1:6). In danes? Kljub temu, da so zadolžitve in odgovornosti po posameznih primerljivih delovnih mestih ostale bolj ali manj enake.
Andrej Šušterič, Proseniško
