Luna je seveda najbližje Zemlji. Če želimo torej oditi nekam, je najbližje oditi tja. Četudi smo tam že bili. To je tudi najceneje. Na Luni sami je namreč tako: ima nekaj zanimivih iztočnic – bili smo že v bližini ekvatorja, kjer smo pristajali, zdaj je v ospredje prišla ideja Luninega južnega pola, kjer je nekaj simpatičnih, dovolj globokih kraterjev, ki so bili nekaj milijard let neprestano v senci. To pomeni, da se je tam nabralo nekaj vode v obliki ledu, ta pa je koristen, ker vsebuje vodik in kisik, saj lahko, če z elektrolizo elementa izločite, dobite osnovo za gorivo. Če bi ga pridobivali tam, recimo s kakšnimi bagri, ki bi postrgali tak led, bi bilo to ceneje, kot če bi morali gorivo voziti z Zemlje. Kar pa sicer ni tako preprosto, kot se morda sliši, navsezadnje tudi zato, ker je Lunin južni pol precej gorato območje.

In Mars? Vprašanje je, ali se bo takšna misija Američanom ali Kitajcem na koncu zdela smiselna. Ljudje pogosto mešajo raziskovanje vesolja z astronavtiko. Vesolje je veliko laže raziskovati z avtomatiziranimi sondami, ker je to med drugim ceneje in manj nevarno. Je pa to, ali bomo šli na Mars, stvar odločitve vesoljskih programov. Najbrž bi vsak astrofizik povedal, da novosti vendarle odkrivaš s sondami, in ne s človekom. Če bi šel človek na Mars, bi bilo to morda koristno predvsem z vidika pripovedništva, saj je človek vendarle boljši pripovedovalec kot stroj. x Nedeljski dnevnik