Prvič, skrbeti bi nas moralo, da bo po vsemu sodeč šlo za dogovor, ki bo prinesel zmago agresorju. To ni le moralni problem, ampak predvsem varnostno tveganje, saj je agresor jasno pokazal, da se njegove osvajalne ambicije ne ustavljajo na trenutni liniji fronte in ne segajo le do zunanjih meja trenutne žrtve, ampak tudi onkraj njih.
Drugič, ne bo šlo za premirje, ki bi si ga Ukrajina kot žrtev ruske agresije želela in zaslužila po treh letih krvave vojne in boja proti tujemu okupatorju. A tudi to dejstvo nam ne daje pravice, da bi dogovoru o premirju oporekali, če ga bo Ukrajina sprejela, četudi pod prisilo, po tem ko so ji ZDA po Trumpovem ukazu čez noč obrnile hrbet. Tisti, ki z izidom niso zadovoljni, ob tem pa niso sposobni ali voljni Ukrajini pomagati tako, da bi lahko ubranila svojo svobodo in ozemeljsko integriteto, nimajo pravice iz foteljev in od daleč navijati za nadaljevanje spopadov.
Tretjič, tudi če je takšen izid v trenutni konstelaciji sil neizogiben, lahko ohranimo vsaj toliko dostojanstva, racionalnosti in samoohranitvenega nagona, da ga ne proslavljamo kot veliko zmago. Ker s tem povečujemo možnost, da se bo naslednja agresija, morda nad nami, končala s podobno »mirovno rešitvijo«.
