Ni meja za Jožeta Možino, je v Pismih bralcev zapisal Andrej Šušteršič (Dnevnik, 16. maja). Kdaj pa jih ni za Jana Zobca? Takrat, ko navija za bojkot glasovanja. Še več. Ko bojkot ustavnih sodnikov prevrednoti v nekaj pozitivnega, v edino možnega, če se hoče preprečiti grobo kršenje ustave. Ne veste, o čem govorim? Bom pozneje razložila.
Ponedeljek, 15. maja, Pirkovičeva Arena z naslovom Boj se nadaljuje. Še ena izmed navijaško in hujskaško vodenih oddaj (z »neuravnoteženo« sestavo gostov), ki smo jim sicer priča, odkar so ugrabili nacionalko, a se vse skupaj zdaj vedno bolj stopnjuje. Hkrati dokaz več, kako nizko je padla strokovnost, objektivnost, etičnost, moralnost »pravovernih« novinarjev, če so te lastnosti sploh kdaj imeli. (Posledično je padla tudi gledanost.)
In dokaz več, kako vodstvo (generalni direktor Grah Whatmough, direktor TV Urbanija) znova in znova zlorablja medij za svoje potrebe – vse tja do ustavnega sodišča in Bruslja – za ohranitev svojega položaja in še bolj za ohranitev propagandnega stroja SDS. Narobe svet, ko se uničevalec dela žrtev; ko se dela tisti, ki prodaja tudi delnice, namenjene razvoju, dobrega gospodarja in ko nezakonito imenovani dvomi v pravo odločitev sodišča.
Naj spomnim na to dolgotrajno agonijo, na vse prepreke, ki jih postavljajo, da se nacionalka ne bi depolitizirala. Od tega, da je SDS najprej vložila svoj zakon, da bi zavrla vladnega, do referendumske kampanje, ki je na RTV potekala neobjektivno, tudi z vključitvijo generalnega direktorja Graha Whatmougha (nasprotje interesov), referenduma, kjer smo večinsko zakon podprli, pa do njegove uveljavitve zaradi ustavne presoje ni prišlo.
Prišli smo pa do ustavnega sodišča in njegovega odločanja. Ustavni sodniki so si odločanje že na začetku otežili z izločitvijo nekaterih sodnikov (»okuženega« sodnika in sodnice), ob tem pa vemo, da jih je okuženih še več. Kaj nam to sporoča? Potem niso odločali vsebinsko, ampak so z zadržanjem dveh členov samo »zamrznili« situacijo, kjer imamo staro v. d. vodstvo, stare v. d. svetnike in novo izvoljene, ki čakajo. RTV Slovenija propada, zaposleni trpijo, gledalci smo ogorčeni, a pri tem za nas ni pomembna politična usmerjenost, ampak odsotnost strokovnosti, objektivnosti in pravičnosti. Tudi mi čakamo. Do kdaj še? Do nepovratne razgradnje našega, nekoč odličnega javnega servisa?
Kaj lahko sploh pričakujemo, če je do vsebinske odločitve US še zelo dolga, predolga pot? Ena izmed možnih rešitev iz te otrplosti je odprava zadržanja, za katero bi menda zadostovali štirje glasovi ustavnih sodnikov. Brala sem, da je dvojni doktor, velik častilec Janeza Janše, raje odkorakal iz dvorane (morda še kdo?), ker se ni strinjal z glasovanjem. Bojkotiral ga je, da do njega ne bi prišlo. (Tako kot to počno poslanci, ki zapuščajo seje, če se z njihovo vsebino ali s sklepi ne strinjajo.)
In tukaj zdaj nastopi Jan Zobec, bivši ustavni sodnik, povprašan za mnenje glede bojkota ustavnih sodnikov v omenjeni Pirkovičevi Areni. Bila sem začudena, kaj začudena, zaprepaščena zaradi njegovega odločnega zatrjevanja, da je bojkot edina prava rešitev za zaščito ustave. Mar to pomeni, če enemu ali več ustavnim sodnikom kakšna odločitev ni všeč, glasovanje pač bojkotirajo? Do zdaj sem namreč mislila, da je glasovanje njihova dolžnost. Kar spet slišim Zobčev rezek glas, da to ne velja, če se hoče preprečiti grobo kršenje ustave. Res? Kdo pa je ta »nad-sodnik«, ki a priori odloča, kaj je ustavno in kaj ni?
Bila sem prepričana, da o tem odloča ustavno sodišče s svojo večino. Bo od zdaj naprej drugače? Bo odločala manjšina, ki je naklonjena Janši, ali morda samo Klemen Jaklič? Rada bi dobila odgovor.
Polona Jamnik, Bled
