Razrešitev članov organov nadzora javnih zavodov ni posebej urejena, razen v zakonu o RTVS, ki določa dva primera, ko je ustanovitelj dolžan razrešiti člane nadzornih organov, če ti ne izpolnjujejo (več) pogojev za članstvo, ali če sami odstopijo. Za druge primere razrešitve, ki jih ne omenja zakon o RTVS, veljajo splošna pravna načela. 49.člen zakona o zavodih določa, da je ustanovitelj odgovoren za finančne kot tudi programske obveznosti javnega zavoda. Za slabo poslovanje in neizpolnjevanje funkcije javne radiotelevizije v končni posledici odgovarja ustanovitelj – država, ki jo zastopa državni zbor. Zato ima pravico in dolžnost razrešiti člane programskega sveta RTVS (tiste, ki jih imenuje državni zbor), še posebej če le-ti pravočasno ne sprejmejo odločitev, ki bi preprečile neizpolnjevanje obveznosti, ki jih po ustavi in zakonu ima RTVS.
Na RTVS je v času, ko je generalni direktor A. W. Grah, resno ogrožen javni interes in nemoteno poslovanje: vloga in dolžnosti javne radiotelevizije se ne uresničujejo, nasprotno se njena vloga uničuje. V dokaz temu vidimo: dolgotrajno stavko novinarjev in oviranje stavke s strani vodstva; finančno netransparentnost; neracionalnost organizacije, poslovanja in zaposlovanja; nezakonitost pri imenovanju in razrešitvi vodilnih; oviranje nastopanja zaposlenih na družbenih omrežjih; porušene medsebojni odnosi med zaposlenimi; omejevanje novinarske neodvisnosti in mobing nad kritičnimi zaposlenimi; ukinitve nosilnih informativnih oddaj v nasprotju s sprejetim letnim načrtom; nezagotavljanje prenosov športnih dogodkov nacionalnega pomena; nespoštovanje zakona, statuta, kolektivnih pogodb ter poklicnih meril in načel novinarske etike; padec gledanosti TVS za 20 odstotkov, padec klikanosti MMC s 4. na 8. mesto; cenzurne posege vodstva v program TVS; slabšanje kvalitete nekaterih informativnih oddaj, ki so še ostale in s tem vse slabše opravljanje funkcije javnega servisa.
Svet Evrope v dokumentu o zagotavljanju neodvisnosti javne radiotelevizije poudarja, da je neodvisnost medijev vključno z radiotelevizijo (še posebej v odnosu do političnih oblasti) bistvena za delovanje demokratične družbe ter opominja na zavezo (sprejeto na ministrski konferenci v Pragi 1994) držav članic zagotoviti neodvisnost organizacij javne radiotelevizije. Sedanji sestav programskega sveta RTVS zaradi ozkih strankarskih interesov ne zagotavlja institucionalne avtonomije in novinarske neodvisnosti ter nadzora nad delovanjem javnega zavoda. Nadzorniki nedvomno nosijo odgovornost za: imenovanje generalnega direktorja RTVS po nelegalnem rokohitrskem razpisu in ob vprašanju, ali sploh izpolnjuje pogoje za ta položaj; za nezakonito razrešitev direktorice TVS; nezakonito izločitev kandidatke za generalnega direktorja; opustitev nadzora o imenovanju odgovorne urednice, ki nima podpore članov uredništva; opustitev nadzora nad uresničevanjem letnega programsko produkcijskega načrta; soglasje k imenovanju direktorja TVS s polnim mandatom, čeprav teče sodni spor zaradi nezakonite razrešitve direktorice in kljub temu, da Urbanija kot glavni propagandist (direktor Ukoma) prejšnje vlade ne daje zagotovila, da bo varoval uredniško neodvisnost TVS (kar se je takoj v praksi tudi izkazalo); spremembe statuta, ki nelegitimno znižujejo zahtevane pogoje za generalnega direktorja; sprejem sklepa, s katerim sankcionira kritike in omejuje sindikalno svobodo zaposlenih; nedistanciranje od ravnanja člana sveta Kmetiča, ki je javno priznal vpletanje v uredniško politiko TVS; skrivanje pred javnostjo dokumentov, na podlagi katerih je svet sprejel spremembe programske sheme ... Programski svet se ni odzval in obravnaval prenehanja funkcije generalnemu direktorju, ki s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzroča RTVS večjo škodo in zanemarja svoje naloge, kar povzroča hujše motnje dejavnosti RTVS.
Kaj pravi sodna praksa o razrešitvi nadzornikov?
Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi I Up 456/2013 zapisalo, da biti član nadzornega organa (RTVS) ni pravica posameznika, zato tudi biti član nadzornega organa celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. Uveljavljena je sodna praksa vrhovnega sodišča (I Up 467/2012, I Up 436/2012), da akt o razrešitvi člana nadzornega organa ni upravni akt in ne drug posamičen akt, s katerim bi se posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine in tako nima pravnega varstva. Sklep državnega zbora o razrešitvi nadzornika torej ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Ustanovitelju ni mogoče odvzeti pravice, da razreši člane nadzornega organa javnega zavoda, še posebej če le-ti ne opravljajo svoje dolžnosti ali celo škodijo javnemu interesu.
Tako so bili denimo vsi člani nadzornega organa RTVS, ki jih imenuje državni zbor, leta 2012 predčasno razrešeni s sklepom državnega zbora, in to brez obrazložitve. Glede na navedeno zelo čudi stališče tistih, ki menijo, da so mandati članov nadzornih organov nedotakljivi. Nasprotno: ustanoviteljeva odgovornost in dolžnost je takoj razrešiti nadzornike, ki ne zagotavljajo uresničevanja javnega interesa in ogrožajo vlogo javne RTV.
Remzo Skenderović, Ljubljana
