V Sloveniji poteka živahna razprava o zakonu o prostovoljnem končanju življenja (ZPKŽ).
V to debato se je (ponovno) vključila rimokatoliška cerkev (RKC). Na Sveti maši za domovino je škof Saje, predsednik škofovske konference (SŠK), izjavil sledeče: »Priče smo predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki brez resne strokovne razprave in ob odsotnosti dialoga z zdravniškimi združenji in ostalimi zainteresiranimi skupinami odpira pot ločevanju med 'vrednim' in 'nevrednim' življenjem. S tem se uvaja popolnoma nov pogled na življenje. Velika nevarnost je, da bi se ob sprejetju takega zakona ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli počutiti nevredne in 'odveč' v družbi. Na preizkusu je vrednotenje kulture človekovega življenja. Gre za poskus epohalnih sprememb, kjer se posega v dostojanstvo človeške osebe in naravo človeškega življenja. Človek ima svojo neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo sam v sebi tudi takrat, ko trpi in je nemočen.«
Nihče ne dvomi o svetosti, nedotakljivosti človeškega življenja. Vendar je RKC zadnja, ki bi o tem smela govoriti. Kje so tisoče »čarovnic«, ki so jih v imenu RKC sežgali? Kje so vsi tisti pogumni znanstveniki, ki so nasprotovali cerkvenim dogmam, ter so končali na grmadi. Kje je bila »neprecenljiva vrednost življenja« Giordana Bruna, ki so mu, predno so ga odvlekli na grmado, pribili jezik na dno ustne votline? In ta samo zato, ker je zagovarjal heliocentričnost našega osončja. Kje so milijoni domorodcev Južne Amerike, ki so jih v imenu RKC iztrebili? Ali je RKC kdajkoli ugovarjala milijonom žrtev trgovine s sužnji? Ali ni ravno RKC pomagala številnim slovenskim vojnim zločincem pobegniti v Argentino?
Saje trdi, da o ZPKŽ ni bilo javne razprave. To ni res. Zdravniška društva so imela na to temo številna srečanja ter podala številne zapise o tej temi. Vemo, kaj menijo. So trmoglavo proti. Visoki predstavnik zdravništva je tako nedavno primerjal ljudi, ki bi sodelovali pri ZPKŽ, z rablji. Ali ve, kaj govori?
Za ilustracijo bom navedel umiranje slavnega pisatelja, enega največjih umov 20. stoletja, Aldousa Huxleyja. Huxley je, ko je bil že relativno star, zbolel za rakom grla. Z njim se je hrabro boril več let. Ljudje, ki umirajo za tovrstnim rakom, neskončno trpijo. Vsak grižljaj hrane, vsak požirek vode jim povzroča strašne bolečine. Oženje dihalne poti jim povzroča dušenje. Po večletnem trpljenju, ko tudi govoriti ni več mogel, je pisno zaprosil svojo soprogo, da mu skrajša te muke. Prosil jo je, da mu v mišico injicira mamilo LSD. To je soproga tudi storila. Po pričevanjih navzočih je Huxleyja doletela blaga smrt. RKC in zdravništvo bi očitno pričakovali, da se slavni pisatelj še nekaj časa muči, saj ima »njegovo življenje neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo tudi takrat, ko trpi in je nemočen«. Resno? In njegova pogumna soproga: je res odigrala vlogo rablja?
Prosim bralce, da si sami odgovorijo na zastavljena vprašanja.
Stanislav Šuškovič, Šenčur
